TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I, II in III izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2012 do plačila, v roku 15 dni.

II. Tožena stranka je dolžna na tretjem programu TV Slovenija preklicati neresnično izjavo, da je želel dokument, ki naj bi bil pomemben za razjasnitev domnevnega umora A. A., ki naj bi ga v letu 1972 zagrešili pripadniki dotedanje Službe državne varnosti (SDV) predložiti tudi v oddaji X, pa mu to ni bilo dovoljeno, ker je tisti dan gospod B. B. poklical urednico C. C. in so se tam dogovarjali kako in na kakšen način, v roku 15 dni.

III. Tožena stranka je dolžna na tretjem programu TV Slovenija objaviti to sodbo, pri čemer objava pomeni navedbo opravilne številke in datuma sodbe, navedbo pravdnih strank zadeve s podatki iz uvoda sodbe o pooblaščencih ter strankah, navedbo predmeta spora – z dodatkom: v zvezi z izjavo toženca izrečeno na javni seji Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora Republike Slovenije z dne 22. 1. 2014 in z navedbo I., II., III. in IV. točke izreka sodbe, v roku 15 dni.“,

v V. točki izreka pa tako, da je tožnica dolžna v 15 dneh povrniti tožencu 1.294,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

II. Tožnica je dolžna povrniti tožencu v 15 dneh stroške pritožbenega postopka 1.040,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Pritožnik se ne more sklicevati na kršitev načela javnosti glavne obravnave, če ni ugovarjal zoper vsebino zapisnika o glavni obravnavi (124. in 125. člen ZPP), čeprav je to možnost imel ob podpisu zapisnika ter še kasneje po vročitvi prepisa zapisnika (125.a člen ZPP).

Toženec pri podaji izjave ni imel zaničevalnega namena in izjave ni podal z namenom očrniti tožnico oziroma njeno delo pred širšo javnostjo. Pri podajanju izjave ni ravnal hudo malomarno oziroma brezbrižno, kot je že zgoraj pojasnjeno, saj je imel že na podlagi prejetega SMS, vsaj glede bistvenega dela svoje izjave, opravičljive razloge, da je verjel v resničnost svojih trditev.

Poleg tega je dokazno breme na tožnici, ki bi morala dokazati, da je toženec zavestno in namerno zapisal neresnične žaljive trditve o njej oziroma da je pri tem ravnal brezbrižno, ne ozirajoč se na resničnost zapisanih trditev. Tega pa ni dokazala.

Tožnica kot novinarka in odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija v času podaje sporne izjave je absolutno javna oseba in zanjo velja, da je morala kot takšna na račun svoje vloge trpeti več kritike in hujše komentarje glede svojega dela, posebej še v primeru, ko je predmet kritike oddaja, v kateri je bila obravnavana tema, za katero je bil izražen velik interes javnosti, da se resničnost dogodkov (delovanje pripadnikov tedanje SDV) čimbolj in verodostojno razišče.