TFL Vsebine / TFLGlasnik

In čeprav literarna teorija Guareschija najbrž ne prišteva med velike pisatelje, omenjena zbirka zgodb ni kar tako, temveč gre po mojem mnenju za literaturo z izrazito pravno-političnim nabojem, podobno kot pri Dobrem vojaku Švejku ali naših Butalcih. A v ta namen je Guareschija dobro prebrati skupaj s ključnimi deli našega misleca in državnika Franceta Bučarja. Vsaj jaz sem potreboval tako podlago, da sem se lahko vprašal, kaj je šlo pri nas v letih druge svetovne vojne in naslednjih tako narobe, da še danes nismo spravljeni ‒ niti med seboj niti sami s seboj.

1.

Italija med letoma 1943 in 1950 je bila precej primerljiva s Slovenijo v istem obdobju. Obe deželi sta bili tradicionalno katoliški, obe sta po padcu fašizma v okupiranih pokrajinah razvili močno partizansko gibanje, v obeh odporniških gibanjih sta imeli veliko vlogo komunistični partiji in v obeh komunističnih partijah so prednjačili boljševiki s stalinsko orientacijo. Tisto, po čemer se je Slovenija najbolj razlikovala od Italije, je bilo dejstvo okupacije Slovenije že od leta 1941 naprej, dejstvo, da se v Sloveniji z revolucijo ni čakalo konca vojne, dejstvo, da naj bi se po okupatorjevem programu Slovence kot narod izbrisalo, in okoliščina, da je bil od leta 1943 južni del Apeninskega polotoka že v rokah zaveznikov.

Vzporednice med Italijani in Slovenci se tu nehajo. Okupirani Italijani so imeli pravi politični občutek (ki jim ga nikoli v zgodovini ni manjkalo) in so tudi v takšnih okoliščinah ohranili toliko zdrave pameti, da so ne glede na temeljne politične razlike med obema poloma zmogli ustvariti dve odporniški gibanji, ki sta si sicer politično konkurirali, a sta obe skupaj tolkli nacistične okupatorje in njihove salojske pomagače.² Katoliških Italijanov od političnega pragmatizma niso mogle odvrniti niti komunistom neugodne papeške enciklike.

Pri nas je bilo kaj takega nemogoče, ker so se naši boljševiki hoteli dokopati – Kominterni navkljub – do popolnega oblastnega monopola že med vojno, katoliška stran, ki je imela med narodom daleč največ sledilcev, pa je bila v odnosu do Vatikana preveč ubogljiva, na domačem terenu pa preveč mlahava, da bi v usodnih časih zmogla vizijo, sposobnost in pogum za vodenje naroda. Vodstvenih sposobnosti in izkušenj pa je slovenska partija tako in tako premogla dosti več kot katoliška srenja.

Vrednost Guareschijevega pisanja je zlasti v tem, da je z veliko empatije in občutljivim humorjem celil rane naroda, ki ga je najprej fašizem, nato pa dogajanje med letoma 1943 in 1945 razklalo na dvoje. Njegove zgodbe govorijo predvsem o dogajanju med letoma 1945 in 1950, ko so se velike zamere med fašisti in protifašisti tako nakopičile, da so kulminirale celo do nasilnih obračunavanj. A pokolov, kakršnega so uprizorili esesovci v Ardeatinskih jamah,³ ni bilo, marveč so se njihova obračunavanja dogajala pretežno na osebni ravni in niso nikoli dosegala ravni pokolov ali celo etnocida. Avtorjevo najpomembnejše sporočilo je, da je ohranil simpatije do obeh strani ter da celo konflikt med nacističnim okupatorjem in zagrizenim odporništvom nikoli ni poteptal obče človečnosti. In prav s tem književnim sporočilom je Guareschi postal velik avtor, saj njegov vaški župnik don Camillo ter njegov politični tekmec in komunistični župan Peppone v nobeni od zgodb kljub politični tekmovalnosti nikoli nista prestopila meje demokratične polemike in obojestranske naklonjenosti. Kaj šele da bi prvi postal zadrt klerikalec ali da bi se drugi v praksi korenito oklenil aziatske različice komunizma, pri kateri je bilo posamično človeško življenje vselej zanemarljiva količina.

2.

Na žalost pa se je to zaradi hlepenja po neomejeni oblasti v istem času zgodilo pri nas, v Sloveniji. In tu nastopi drugi avtor, naš znameniti partizan, mislec in državnik France Bučar, ki se je v svojih delih Usodne odločitve in Rojstvo države neumorno spraševal, ali bi pri nas lahko šlo tudi drugače. In ob tem, ko je bil prepričan, da genocidni programi nacističnih in fašističnih okupatorjev niso več dopuščali cincanja po principu poležane trave,⁴ je bil tudi prepričan, da bi oba velika -izma v danih okoliščinah absolutno morala sodelovati tako pri odporu kot tudi pri ohranjanju naroda.

Še več, prepričan je bil, da bi se morala katoliška stran ne glede na tveganja bodisi priključiti OF bodisi po zgledu Italijanov osnovati vzporedno odporniško gibanje. Sicer pa po njegovem mnenju vsaka radikalna usmeritev med tujo okupacijo že po svoji zasnovi vodi v državljansko vojno. Enako kot obotavljivost pri odločilnih stvareh, če zamujaš priložnost, ki ti jo je namenila usoda.

»Les absents ont toujours tort«⁵ je zgolj eden od prebliskov, ki jih v opisih usodnih trenutkov lahko preberemo v njegovem delu Usodne odločitve. Nič čudnega, da je svojemu delu dal tak naslov, saj je bil za naš narod tisti čas tako prelomen, da bi zamuda, oklevanje ali zapečkarstvo lahko pomenili njegov zaton ali v najboljšem primeru redukcijo na neko evropsko folklorno posebnost. Pred samo nekaj desetletji bi avtorja v istem režimu takšno pisanje lahko spravilo v dolgoletni arest ali celo pred puške. Odvisno od tega, kako našpičena proti njemu bi bila tožilec in sodnik oziroma kako bi jima namignil oblastni vrh. Kazenski zakonik je bil itak napisan tako, da je bilo mogoče oboje.

Temeljna misel tega Bučarjevega dela je, da smo bili Slovenci malo zaradi nemile usode malo zaradi težkih sosedov, najbolj pa zaradi lastnega mečkanja odrinjeni od političnih procesov, ki so ob zatonu antike barbarska plemena spreminjali v narode in narode v nacije, ki so postajale subjekti evropske politične zavesti. Če ne bi imeli Trubarja, ki nam je dal jezik, Prešerna, ki nam je vdihnil ponos, generala Maistra, ki nam je zavaroval severno mejo, in partizanskega gibanja, ki nas je ob svetovnih premikih umestilo na pravo stran zgodovine, bi bila priložnost, da se preoblikujemo v nacijo in postanemo, čeprav z zamudo, aktiven subjekt mednarodnega pravnega reda, nepovratno izgubljena.

Vsekakor je neizmerna škoda, da se je naša komunistična partija pri doseganju vodilne vloge svojega -izma v partizanskem gibanju oberoč oklenila aziatskega boljševiškega modela. Glede na njegovo čvrsto organizacijo in borbene izkušnje to početje partizanskemu gibanju objektivno ni bilo potrebno, pač pa je bilo potrebno domačemu in jugoslovanskemu partijskemu vrhu za doseganje lastnih ambicij in absolutnega političnega monopola. V osnovi je šlo za golo oblast, za naked power, ki je oblastniki niso bili pripravljeni deliti niti s sopotniki, kaj šele s konkurenti. S tem je po Bučarjevem (in tudi mojem) prepričanju komunistična partija izzvala državljansko vojno, ki jo nekateri pisci zreducirajo na pojem bratomorne vojne, čemur pa Bučar s pravnimi argumenti kar prepričljivo oporeka.

In če sledim lucidnemu Bučarjevemu razmišljanju, ji je pri tem prišel naproti drugi -izem, domači klerikalizem. Ta ni zmogel tolikšne refleksije, da bi se lahko odtrgal od ustaljenega političnega modela in prepoznal, da usodni čas nujno terja povsem drugačno ravnanje od dotlej ustaljenega. Namesto da bi se vsi krščansko orientirani domoljubi priključili OF in s tem že zaradi masovnosti politično uravnotežili partizansko gibanje, jih je etablirano katolištvo odvračalo že od same ideje o vključitvi v OF. Vsaj poskusiti bi bilo treba, čeprav bi jih partija skoraj gotovo s kakšnim trikom zavrnila. To bi pripeljalo do druge opcije, ustanovitve samostojnega, vzporednega odporniškega gibanja, ki ga ne glede na odloke SNOO⁶ že zaradi masovnega kadrovskega potenciala partija fizično ne bi mogla zbrisati. Tako bi se naš preizkušani narod znašel v situaciji, ki bi bila zelo podobna tisti v severni Italiji. In obe odporniški gibanji bi se znašli na strani zmagovite koalicije, kar bi neizbežno moralo preprečiti politične pokole, ki so sledili in ki so imeli celo nekakšno pilatovsko pokritje v dogovorih med tremi velikimi silami. Skratka, znašli bi se v situaciji posamičnih zamer in obračunavanj, ki jo v svojih humoreskah tako prepričljivo slika Giovannino Guareschi.

Tako pa smo se znašli v situaciji, ko je talentiran, a dogmatski in zgolj šolniško izobražen ter verjetno (zaradi kepaste noge) tudi osebno zagrenjen Edvard Kardelj, morda v navalu nekritične ogroženosti in revolucionarne histerije, naročil vsesplošen pokol kar celotnih družbenih skupin. »Cave ab homine unius libri«⁷ je bilo zgodovinsko svarilo, čigar neupoštevanje je odprlo pandorino skrinjico. Sprožila se je peklenska spirala državljanske vojne, prestrašen nekomunistični blok, v katerem so prevladovali katoličani, pa se je panično spajdašil najprej z italijanskim, nato pa še z nemškim okupatorjem. S tem je eo ipso postal protikomunistični blok, usoda katoliškega tabora pa se je povezala z usodo protikomunističnih borbenih skupin, ki so jih zahodni zavezniki šteli za kvizlinge ter jih obljubili vrniti domačim oblastem. Nadaljevanje nas je tako zaznamovalo, da še danes ne moremo izstopiti iz začaranega kroga.

Ker se že od davnine patricid in fratricid štejeta med najhujše grehe zoper skupnost, je ne le skrajno nespodobno, marveč tudi politično skrajno nespametno igrati se z resnično žalostjo in resničnimi travmami tistih sodržavljanov, ki so bili bodisi zaradi manipulacij z resnico bodisi zaradi resničnih ali domnevnih napak svojih prednikov v preteklosti itak stigmatizirani. Pravica do groba, pravica do imena in pravica do spomina pripadajo vsakomur. In če bi ljubljanski župan, ki se tako rad kiti s svojim pravičništvom, z njim mislil resno, bi moral poskrbeti vsaj za spodobno obnovo grobišč jugoslovanskih vojakov in slovenskih talcev na ljubljanskih Žalah. Po razbitih ali zbrisanih napisnih ploščah sodeč so vsi vojaki in mnogi talci že postali anonimni. In če se njihov spomin uporablja le še za cenene parole, so umrli zaman.

Viri:

• Giovannino Guareschi: Don Camillo in Peppone, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2013–2020)
• France Bučar: Usodne odločitve, Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana 1988
• France Bučar: Rojstvo države, Didakta, Radovljica 2007
• Nora Beloff: Zapravljena dediščina Josipa Broza Tita, Založba za alternativno teorijo, Maribor 1990
• Viktor Meier: Zakaj je razpadla Jugoslavija, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1996
• različni avtorji: Slovenci in prihodnost (Nova revija, Ljubljana 1993).

---

¹ Giovannino Guareschi (1908–1968), italijanski novinar in pisatelj.

² S salojskimi pomagači se aludira na fašiste Salojske republike z uradnim imenom Italijanska socialna republika, ki je bila med 23. septembrom 1943 in 26. aprilom 1945 marionetna tvorba Tretjega rajha na severu Italije.

³ Ardeatinske jame v Rimu so bile 23. marca 1944 prizorišče masakra 335 italijanskih ujetnikov, ki so ga zagrešili pripadniki SS.

⁴ Princip poležane trave je bil po mnenju Franceta Bučarja osnovni postopek, s katerim so naši predniki skozi zgodovino ohranjali svojo človeško substanco: v hudih časih so se uklonili, ko pa jih je bilo konec, so se spet dvignili.

⁵ »Les absents ont toujours tort« po slovensko pomeni, da »odsotni nimajo nikoli prav«. Citat je France Bučar uporabil v svojem prelomnem delu Usodne odločitve.

⁶ SNOO (Slovenski narodnoosvobodilni odbor) je 16. septembra 1941 sprejel Odlok o prepovedi delovanja vseh organizacij in odporniških skupin izven OF. Imenovali so ga tudi »tretji odlok«.

⁷ »Cave ab homine unius libri« v prevodu pomeni »varuj se človeka z eno samo knjigo«.