TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

 

Kadar v primeru razdrtja pogodbe o leasingu leasingodajalec dolg leasingojemalca obračuna na podlagi pogodbenega določila, ki pa je za leasingojemalca manj ugoden kakor določila 132. in 549. člena ZOR, je treba na podlagi 551. člena ZOR to pogodbeno določilo šteti za nično. Po 549. členu ZOR (in tudi 132. členu istega zakona) so namreč posledice razdrtja pogodbe izrecno predvidene, po teh določbah pa sta stranki z razdrtjem pogodbe prosti svojih obveznosti (razen obveznosti, zapadlih do tega trenutka, ki se v praksi ponavadi poračunajo s koristmi za uporabo stvari do razdrtja pogodbe, in obveznosti za povrnitev morebitne škode).

V konkretnem primeru je sporno pogodbeno določilo do leasingojemalca po presoji drugostopnega sodišča pretirano strogo in nepravično, saj glede na obračun preostalega pogodbenega dolga po celotnem amortizacijskem načrtu pomeni, da je leasingojemalec dolžan izpolniti s pogodbo prevzeto obveznost v celoti (leasingodajalcu mora plačati celo znesek po odkupni opciji, čeprav je vozilo moral vrniti), leasingodajalec pa je te obveznosti v celoti oproščen. Sodišče prve stopnje takšnega pogodbenega določila zato ne bi smelo upoštevati, temveč bi na podlagi II. odstavka 143. člena ZOR zaradi varstva interesov šibkejše pogodbene stranke, ki na njegovo vsebino ni mogla vplivati, saj je bila pripravljena s strani leasingodajalca, moralo njegovo uporabo zavrniti in uporabiti citirana določila ZOR o posledicah razdrtja pogodbe.