TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Drugo vprašanje je materialnopravne narave. V zvezi s tem je pritrditi v razlogih sodbe sodišča druge stopnje zapisanim ugotovitvam, da je pretežni del sodne prakse stal na stališču, da sta normi prvega in četrtega odstavka 399. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) prisilne narave in da lahko zato sodišča dajejo pravno varstvo posojilodajalcem glede obrestnih zahtevkov za posojila v tuji valuti le v obliki obrestnih mer, ki se v kraju izpolnitve priznavajo za hranilne vloge na vpogled (medtem ko se višje obresti lahko priznavajo le nefizičnim osebam). Ker so mogle biti tožniku priznane v tem primeru obresti le za zahtevano dobo in v višini, ki se priznavajo v kraju izpolnitve za hranilne vloge na vpogled, sta odločitvi sodišč nižjih stopenj o obrestnem zahtevku tožnika v skladu s tako sodno prakso kot je navedena. Sporna sodna odločba, ki je v skladu s tako presojo, je materialnopravno pravilna. V zvezi z revizijskimi izvajanji o obrestih je dodati, da je prosto dogovarjanje strank lahko omejeno z določili ZOR, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb oziroma njihovih posameznih določb in to ni v neskladju z načeli obligacijskega prava ali pa z ustavnimi načeli. Tako je Ustavno sodišče RS v razlogih svoje odločbe št. U-I-202/93 (Ur. list RS, št. 74/94) navedlo med drugim, da dogovori o obrestih, na podlagi katerih v razmerah razmeroma stabilne domače denarne enote obveznost v kratkem času doseže in preseže znesek posojene glavnice, ne glede na to ali so podani elementi oderuštva, očitno kršijo kar nekaj splošnih načel obligacijskega prava, ki so uzakonjena v 10., 12., 13., 15. in še drugih členih ZOR. Zato morajo sodišča (po stališču navedene ustavne odločbe) pri odločanju vedno presojati dopustnost pravnih podlag za nastanek obrestnih terjatev tudi z upoštevanjem navedenih temeljnih načel ZOR. Če to velja za drugi odstavek 399. člena ZOR (ko še vedno ni s posebnim zakonom omejena najvišja pogodbena obrestna mera), velja toliko bolj za določbo prvega odstavka istega člena, kadar se s pogodbo dogovorijo višje od dopustnih obrestnih mer. Glede te pravne norme pa je ustavno sodišče v isti odločbi ugotovilo, da ni v neskladju z ustavo in zapisalo, da je dopustnost omejevanja pogodbene avtonomije na področju obresti utemeljena z javno koristjo, s potrebo po zagotavljanju socialne varnosti kot zaradi zagotavljanja socialne in ekonomske funkcije lastnine.