TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sta M. P. in R. Č. dolžna tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati 547.834,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 dalje do plačila.

II. Prvo toženka in drugo toženec sta dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 26.570,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Prvo toženka in drugo toženec sta dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 10.929,80 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V sodni praksi se je za presojo odgovornosti članov organov vodenja oziroma pri razlagi dolžne skrbnosti njihovega ravnanja izoblikovalo in začelo uporabljati pravilo podjetniške presoje (business judgement rule). Bistvo navedenega pravila je, da vsaka podjetniška odločitev, ki se kaže za škodljivo, še ne pomeni ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti. Obveznost članov organov vodenja je namreč mogoče opredeliti kot obligacijsko prizadevanja, zato je treba v tej luči dejstva upoštevati in presojati ex ante, torej v času sprejetih odločitev oziroma v času, ko odločitve, ki bi jih bilo treba sprejeti, uprava ni sprejela.

Dejstvo, da je bil sporni nakup del strategije tožeče stranke ne odvezuje člana organa vodenja, da pred sprejemom odločitve o določeni tvegani naloži ravna s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

Toženca sta se sporne naložbe lotila na nerazumen način. V kolikor je bil namreč namen pridobitve delnic S. lastniška konsolidacija in finančna sanacija S., bi morala toženca ali z enkratnim nakupom pridobiti ciljni 75 % lastniški delež ali pa pred izvedbo naložbe zagotoviti izvedljivost lastniške konsolidacije in finančne sanacije, na primer tako, da bi s katerim od pravnih institutov pridobila trdno zavezo akterjev (drugih lastnikov S.). Zgolj z nakupom prvega svežnja lastnih delnic, s katerim je bil pridobljen le 21,6 % lastniški delež, pa cilja lastniške konsolidacije in finančne sanacije, brez zagotovitve, da bo mogoče pridobiti tudi preostali ciljni lastniški delež, ni bilo mogoče razumno pričakovati. Vse navedeno pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da toženca na podlagi informacij, ki so jima bile na voljo, zlasti visoko tveganost naložbe in odvisnost uspeha naložbe od drugih akterjev, nista sprejela pravilne in dovolj skrbne odločitve, ki bi bila razumno najboljša za dobro družbe, kar pa bi kot vestna in poštena gospodarstvenika morala in mogla storiti.