TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ivan Gale:
Poklicna pot se je na novo šele začela. Ponosen sem na svoje prostovoljne aktivnosti v Centru za zaščito žvižgačev, kjer obravnavamo primere, podobne mojim. Ljudem pomagamo premagovati finančne in psihične stiske.

TFL Glasnik:
Verjetno ste ponosni tudi na to, da ste bili tako velik žvižgač.

Ivan Gale:
Ponosen? Nisem na egotripu in ne maram obešanja na veliki zvon. Kar sem naredil, se mi je v tisti situaciji zdelo prav in primerno glede na vse, kar se je dogajalo. Stvari so šle svojo pot in javna izpostavljenost je nekaj, na kar človek ne more biti čisto pripravljen.

TFL Glasnik:
Kakšno je bilo vaše življenje po tem dogodku? Tega bo kmalu dve leti. Zaščitili vas niso, izgubili ste službo, šli ste v postopek in ste vendarle zmagali. Priznali so vam 55.000 evrov bruto odškodnine. Vmes ste bili ves ta čas brez službe. Kako ste to preživljali?

Ivan Gale:
Nekaj mesecev po razkritjih sem bil še na zavodu, a je bilo jasno, da se bo pojavila odpoved. To se je tudi zgodilo, v prvi polovici oktobra 2020 mi je prenehalo delovno razmerje. Popoldne, ko sem se na dvorišču igral z otrokom, mi je detektiv vročil vabilo na zagovor. Bilo je bolj ali manj jasno, da bom ne glede na to, kaj bom povedal na zagovoru o očitkih, ki so bili popoln konstrukt, dobil odpoved.

Sledila je tožba na izpodbijanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Da bi me državni aparat zaščitil, ni bilo pričakovati. Ima pa zakon o integriteti in preprečevanju korupcije določbe, na podlagi katerih lahko javnim uslužbencem, ki prijavijo nepravilnosti, pomaga s svojim mnenjem. Takrat, decembra 2020, je KPK izdal poročilo oziroma ugotovitev, iz katere izhaja, da je nesporno potrjena vzorčna zveza med mojimi prijavami in škodljivimi posledicami v obliki odpovedi. Zavod je sicer vedel, da nima nekih možnosti za uspeh, vendar je bil namen, da se me izloči iz delovnega procesa ...

TFL Glasnik:
… in očrni?

Ivan Gale:
Seveda. In diskreditira. Najprej ni bilo nobenih signalov, kako naj bi se ta postopek končal, oni pa so imeli neomejeno denarja in so s pomočjo svetovalcev in odvetniških pisarn peljali zgodbo naprej. Na sodišču so bili naroki in poskusi poravnav, ponudili so neki znesek, a ko smo imeli dogovorjeni narok na sodišču, so prišli nekaj dni prej z dodatnimi zahtevami. Da po klavzulah o zaupnosti ne smem nič komentirati in kakor koli škoditi ugledu. Odgovoril sem, da potem ne bo poravnave, ker želim, da sta vsebina poravnave in dogovorjeni znesek dostopna javnosti.

Seveda se s tem niso strinjali, zato me je potem v drugi polovici maja, ko je bil narok napovedan, presenetilo, da so predlagali poravnavo, ki je bila dosežena. Želel sem, da bo vse skupaj za menoj, in sem podpisal poravnavo, po kateri mi je bil zavod dolžan izplačat slabih 55.000 evrov bruto ... Na račun je potem prišlo 22.000 evrov, nekaj je prišlo še z letošnjo dohodnino. Seveda sem po sodni obravnavi dejal, da se bom glede na to, da je šlo za čisto zlorabo instituta izredne odpovedi, še naprej zavzemal, da bi se regresni oziroma odškodninski zahtevek naslovil na takratnega direktorja zavoda. Saj je šlo vse iz davkoplačevalskega denarja. Pa ne samo znesek poravnave, tudi stroški odvetnikov!

Pred kratkim sem podal na zavod zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, da bi izvedel, koliko je bilo odvetniških stroškov v zvezi z mojimi postopki. Znesek se že bliža 50 tisočakom. Ko sem takrat po obravnavi podal svojo izjavo, je zavod prišel v javnost s svojo izjavo. Sploh ni bil podpisan zakoniti zastopnik, ampak služba za odnose z javnostjo. Takrat se nisem odločil za zasebno kazensko tožbo, ker mora biti kazenska odgovornost individualna, a je bila tukaj zamegljena. Zato sem se potem odločil za odškodninski zahtevek, postopek pa še poteka. Šlo je namreč za sedem odstavkov in niti eden ni bil resničen.

Bomo videli, kakšen bo izkupiček. Jaz seveda verjamem v uspeh. Ne bom privolil v to, da se širijo laži, in sem pred tem podal tudi kazensko ovadbo zoper Rumpfa na pristojno tožilstvo v Ljubljani ravno zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev in za šikaniranje, ker je pač šlo za očitno zlorabo. Stvari so bile v mrtvem teku, a z nastopom te vlade je videti, da se premikajo. Prej si očitno nihče ni resnično upal ugrizniti v zadevo. Javljali so se mi tudi ljudje iz NPU, kako so bili premeščeni.

TFL Glasnik:
Nedvomno vam Slovenija pripisuje pogum. Naj vas vprašam, ali ste se kot odličen pravnik ves čas branili sami ali ste najeli odvetnika?

Ivan Gale:
Je še veliko odličnejših pravnikov. Mnoge so mi priporočili, bile so tudi številne ponudbe za pro bono zastopanje, jaz pa sem se odločil za sošolko s fakultete Majo Koršič Potočnik, ki sem jo srečal tudi na protestih. Ni bila znana po delu na področju delovnega prava, ampak sem ji rekel, da vem, da se bo potrudila, in sem ji podpisal pooblastilo.

TFL Glasnik:
Če povzameva, bi lahko rekla, da so za vami najtežji trenutki. Koliko je še odprtih postopkov?

Ivan Gale:
Kar nekaj tega je še, po evidenci kakšnih 13 postopkov.

TFL Glasnik:
Vaše življenje je šlo naprej, ampak v tem vmesnem obdobju niste bili zaposleni. Povejte naravnost: ali vas niso hoteli vzeti v službo, tudi če ste kandidirali?

Ivan Gale:
V bistvu sem vedel, da bom prej ali slej uspel na sodišču, da bom dobil denar, s katerim bom nekaj časa lahko preživel. Zaposlitve nisem aktivno iskal, v tem času smo ustanovili Center za zaščito žvižgačev, pozneje sem bil tudi nekoliko politično aktiven. V stranki sem se za kratek čas zaposlil za minimalno plačo. Spomladi pa sem začel aktivno iskati zaposlitev.

TFL Glasnik:
Zdaj ste že en teden zaposleni v ZRC SAZU.

Ivan Gale:

Delam v kadrovskih in pravnih zadevah, v številnih komentarjih poslušam, kako je to delovno mesto boljše od prejšnjega v blagovnih rezervah. V finančnem smislu gotovo ne.

TFL Glasnik:
Ste zadovoljni?

Ivan Gale:
Sem. Zelo.

TFL Glasnik:
Verjetno je bilo najtežje, kako prepričati bodoče delodajalce. Kot bi prvo navdušenje javnosti nad vami izpodrinil strah, kaj sploh narediti z vami tudi zaradi pritiskov z vladajoče strukture. Dvomim, da so vas prav na veliko vabili v službo.

Ivan Gale:
Zanimivo je, da sem na začetku po razkritju imel kar veliko ponudb za zaposlitev, v nadaljevanju pa ne, a tudi nikomur nisem rekel ali prosil za službo.

TFL Glasnik:
Zakaj vas to sprašujem? Zaradi vaše poti, ker to ni samo žvižgaštvo, vi ste se docela izpostavili. To je superžvižgaštvo. Na kocko ste postavili vse. Kariero že tako in tako, vendar tudi eksistenco. Imate tudi družino ...

Ivan Gale:
... tudi varnost.

TFL Glasnik:
V tem kontekstu bi vas vprašala: ali se izplača biti žvižgač? Kaj bi svetovali vsem tistim, ki so na tem, da bi kaj sporočili?

Ivan Gale:
Ne vem, kaj za nekoga pomeni, da se izplača. Finančno ne, moralno pa. Zagotovo. Nikoli nisem obžaloval tega, kar sem naredil. Bi pa vsem žvižgačem svetoval, da se lahko obrnejo na naš Center za zaščito žvižgačev. Da vedo, kaj jih čaka, da se lahko bolje zavarujejo.

TFL Glasnik:
Bi lahko povedali kaj več o Centru za zaščito žvižgačev.

Ivan Gale:
Ideja o tem se mi je porodila, ko sem po razkritju ugotovil, da bi morala obstajati neka institucija, ko človek ostane sam. Za nazaj sem pregledoval množico sporočil na messengerju, eno je bilo od Andrijane Bergant, ki me je že spomladi vabila na neki dogodek, a sem to sporočilo spregledal. Je predsednica Evropskega inštituta za skladnost in etiko poslovanja (EISEP). Oglasil sem se pri njej, ponudila mi je infrastrukturo in pomoč pri ustanavljanju. Zlasti sama ima bogate izkušnje.

Pri tem trenutno stalno delamo štirje, Andrijana Bergant, Jerica Jančar, sekretarka centra, ki je sicer odvetnica, in jaz – neformalno varuh žvižgačevih pravic. Jaz imam stike z vsemi, hodim na teren. Z nami je še ena pravnica, Saša de Witt Skutnik, ki je iz pravne poklicne poti šla na študij področja psihologije. Spoznal sem jo na protestih, bila je moja podpornica.

TFL Glasnik:
Koliko imate obiska?

Ivan Gale:
Osnovni primarni namen centra je zaščititi žvižgače – ne toliko v fazi, ko se odločajo za morebitna razkritja nepravilnosti, temveč po tistem, ko so že deležni povračilnih ukrepov. Formalnih vlog je neprimerno manj kot neformalnih, ko me bodisi srečajo na ulici, pokličejo, pišejo na družbenih omrežjih in jih že tam usmerim na pravo pot.

TFL Glasnik:
Kaj se najpogosteje dogaja žvižgačem?

Ivan Gale:
Devetdeset odstotkov dogodkov je odpovedi o zaposlitvi. Praviloma. Tožbe so iz sredstev podjetja po načelu ’iz mojega žepa ne bo šlo nič’, sodišče da večinoma žvižgaču prav, vendar presodi, da je razmerje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, in sodno razveže pogodbo o zaposlitvi – nekateri so se tudi poravnali. Formalno pa so vsi naši žvižgači v primerih, ki so že pravnomočno zaključeni, uspeli na sodišču. Kot bi vsi ti ’maščevalci’ imeli nekakšen priročnik, iz katerega berejo.

TFL Glasnik:
Kaj se zgodi, ko žvižgač uspe?

Ivan Gale:
Sodišče ob razglasitvi nezakonitosti odpovedi določi neko denarno nadomestilo namesto reintegaracije na delovno mesto.

TFL Glasnik:
Koliko žvižgačev je iz javnega sektorja, koliko pa iz zasebnega?

Ivan Gale:
Več žvižgačev je iz javnega sektorja ali iz podjetij v javni lasti.

TFL Glasnik:
Prepričana sem, da iz zelo uspešnih zasebnih podjetij skorajda ni žvižgačev.

Ivan Gale:
Pa so. Ne morem o podrobnostih, a je na sodišču uspel žvižgač v zvezi z milijonskimi davčnimi nepravilnostmi v zelo velikem zasebnem podjetju. Če ni posebne želje žvižgača, konkretnih primerov ne komentiramo. Nekateri so se sicer izpostavili, a ko se razširi glas o njih, zelo težko dobijo zaposlitev v stroki.

TFL Glasnik:
Vse to vas sprašujem, ker bomo tudi z ozaveščanjem kamenčke v tem mozaiku premikali v tisto smer, ki si jo v Sloveniji zaslužimo. Vprašala bi vas o novem zakonu o zaščiti žvižgačev, ki je že v parlamentarni proceduri. Slovenija ga je bila primorana sprejeti zaradi evropske direktive. Kaj vi kot žvižgač mislite, ali bo ta zakon kaj spremenil na tem področju? Ali se bomo spet izgubili v nekih postopkih?

Ivan Gale:
To bo pokazal čas. O vsebini bi rekel, da je zelo, zelo v redu. Raven zaščite se dviga v neslutene višave v primerjavi z obstoječim stanjem. Še posebej me veseli dejstvo, ker ta evropska direktiva, katere rok za implementacijo je bil decembra lani, a v 85 odstotkih držav ni bilo prave pripravljenosti za njeno pravočasno uveljavitev, določa sedem področij, na katerih se mora implementirati direktiva. Naša država pa razširja implementacijo na vsa področja.

Slednje močno pozdravljam, pa tudi novo komunikacijo z nastopom nove vlade s pripravo besedila in odzivnost ministrstva za pravosodje. Danes je to kot noč in dan, samo pohvale lahko izrečem tudi ministrici Dominiki Švarc Pipan. Gotovo bo raven zaščite višja, samo bojim se glede prijavnih kanalov: najprej notranji, potem zunanji. Zavezancev bo nekaj tisoč in vsak bo moral imeti nekega zaupnika za to področje, podobno kot na področju varstva osebnih podatkov. Zato se bojim, da bodo nemoralna vodstva na mesta zaupnikov postavila nekatere, ki jim bodo blizu, kot je dostikrat podobno na področju sindikalnih zaupnikov. Menim, da bi bilo veliko bolje, če bi interne prijavne kanale upravljali nepristranski zunanji izvajalci.

TFL Glasnik:
Vsaj prvi korak je narejen.

Ivan Gale:
To pa gotovo, raven zaščite je visoka, tudi globe za te ’povračitelje’ so visoke; od 20.000 evrov, recimo.

TFL Glasnik:
Zdaj ni bilo nič.

Ivan Gale:
Po obstoječi zakonodaji imajo organi in država prek državnega odvetništva čisto vse možnosti vlaganja regresnih zahtevkov, če gre za očitne ekscese. Doslej se nobena vlada ni posluževala tega. Kar ne preseneča.

TFL Glasnik:
Ne da bi politizirala, a vendarle, ali vidite v tej vladi morda kakšne spremembe, da bi šlo kaj na boljše?

Ivan Gale:
Od oblasti je odvisno veliko. Je pa res, da od pomladi nismo imeli prijav iz državne uprave, ki bi se nanašale na dogodke po nastopu nove vlade.

TFL Glasnik:
Tudi to nekaj pove.

Ivan Gale:
So pa prijave na lokalni ravni; imamo primer s področja srednješolskega izobraževanja.

TFL Glasnik:
Ko vas poslušam, se čuti, da Center za zaščito žvižgačev pridobiva pomembnost in moč, in verjamem, da se bo hitro razvijal.

Ivan Gale:
Bomo videli, kako naprej, seveda bi bilo dobro, da bi pridobili stalni vir financiranja. Doslej smo slišali očitke, da smo neka nova proračunska pijavka in da sem si uredil delovno mesto, a smo doslej imeli samo čisto osebne donacije. Na javnih razpisih lahko sodeluješ, če ima organizacija poseben status javnega pomena, ki ga lahko pridobiš šele po dveh letih delovanja, mi pa še ne delujemo dve leti. Vsi delamo pro bono, vzame pa veliko časa. Če bo predlagani zakon o zaščiti žvižgačev sprejet, bomo morda razmislili celo o ukinitvi centra.

TFL Glasnik:
Ali zakon o zaščiti žvižgačev tega ne ureja?

Ivan Gale:
Upam, da se sredstva za organizacije civilne družbe ne bodo razdeljevala po nekih političnih referencah – nam so recimo očitali, da smo čista leva globoka država, v odbor za zaščito žvižgačev, v katerega smo pozvali tudi eminentna politična imena z desne strani, se nekateri niso hoteli vključiti. Ne delam nobenih razlik: če je krivica, je krivica. Meni je dovolj, da vem, kaj počnem.

TFL Glasnik:
Upam, da z menoj delite bolj optimističen pogled v prihodnost – ne le zaradi zakona samega, ampak tudi zato, ker ste vi osebno naredili takšen rez v družbo in se osebno izpostavili ter dokazali, da se izplača, da se da. Kaj pa se vam dogaja na cesti? Vam večina čestita ali slišite kaj slabega?

Ivan Gale:
Skoraj sto odstotkov je pozitivnih odzivov.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Ivan Gale:
Zmeraj rad rečem, da imamo pravni red, ki ni slab. Spoštujmo ga za skupno dobro. Prihodnost vsakega od nas je še nepopisan list, in če se bomo trudili v tej smeri, bo vsak lepše živel.