TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zoper tožnico na podlagi plačilnega naloga št. R 349/2008-10, ki ga je Okrožno sodišče v Mariboru izdalo dne 16. 4. 2009 in je postal izvršljiv dne 15. 5. 2009, opravi izvršba za znesek neplačane sodne takse v višini 350,00 € ter stroške izdaje tega sklepa v višini 20,86 €. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev do višine dolgovanega zneska, ki jih ima dolžnica na svojem računu pri Banki A. Pri tem se upošteva izvzetja iz izvršbe iz 159. člena in omejitve izvršbe iz 160. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2, Uradni list RS, št. 117/2006 s spremembami), kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Iz obrazložitve izhaja, da je predlagatelj izvršbe, to je Okrožno sodišče v Mariboru, v skladu s 35. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1, Uradni list RS, št. 37/2008 s spremembami) prvostopnemu organu poslal predlog za izterjavo neplačane sodne takse na podlagi zgoraj navedenega izvršilnega naslova. Davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne obveznosti (156. člena ZDavP-2). Po določbi 8. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1, Uradni list RS, št. 103/2004 s spremembami) je Carinska uprava RS, ki v skladu z 11. členom ZDavP-2 šteje za davčni organ, pristojna tudi za izvajanje postopkov davčne izvršbe denarnih terjatev države, ki se izterjujejo v skladu z zakonom, ki ureja sodne takse, torej ZST-1. Ker tožnica ni poravnala dolgovane sodne takse, je bilo treba zoper njo začeti z davčno izvršbo (143. člena ZDavP-2). Pri tem je treba v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZDavP-2 upoštevati, da so iz davčne izvršbe izvzeti prejemki iz 159. člena ZDavP-2, če gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Poleg tega mora banka v skladu z drugim in tretjim odstavkom 166. člena ZDavP-2 upoštevati tudi omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2.

Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za finance pa je kot drugostopni organ z odločbo št. DT 498-2-42/2010-2 z dne 11. 2. 2011 njeno pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je Okrožno sodišče v Mariboru na podlagi 34. člena ZST-1 izdalo tožnici plačilni nalog za plačilo sodne takse, ki jo je dolžna plačati v roku 15 dni od vročitve naloga v višini 350,00 €. Pri tem jo je opozorilo, da bo v nasprotnem primeru potrdilo izvršljivost plačilnega naloga in le-tega poslalo pristojnemu davčnemu organu, da izterja takso (prvi odstavek 35.člena ZST-1). Plačilni nalog je opremljen s potrdilom, da je postal pravnomočen 8. 5. 2009 in izvršljiv 15. 5. 2009. Ker tožnica dolgovane takse v določenem roku ni plačala, je sodišče postopalo po 35. členu ZST-1. Po prejemu predloga predlagatelja izvršbe, je prvostopni organ dne 2. 10. 2009 tožnici poslal opomin pred izvršbo, s katerim jo je pozval naj dolgovani znesek plača v 8 dneh od prejema opomina, sicer se bo zoper njo začel postopek davčne izvršbe. Drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni organ, ker tožnica v danem roku dolga ni plačala, ravnal pravilno, ko je na podlagi izvršilnega naslova, to je plačilnega naloga za plačilo sodne takse št. R 349/2008-10 z dne 16. 4. 2009, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, izdal izpodbijani sklep o izvršbi (146. člen ZDavP-2), ki vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Glede pritožbenih navedb, s katerimi tožnica smiselno izpodbija izvršilni naslov, pa drugostopni organ pojasnjuje, da to s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče.

Tožnica v tožbi, vloženi v tem upravnem sporu, navaja, da ji je od vsega začetka kršena pravica do enakosti pred zakonom. Zatrjuje, da Okrožno sodišče v Mariboru ne spoštuje sklepa Vrhovnega sodišča RS, s katerim ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč in, da ji je bila odvzeta možnost obrambe. V postopku je prišlo do nezakonitega izbrisa njene družbe z omejeno odgovornostjo, zato meni, da ni dolžna plačati dolgovane takse. V nadaljevanju še pojasnjuje, da zaradi tega, ker je brezposelna in glede na svojo starost težko zaposljiva oseba, takse tudi ni zmožna plačati.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem upravnem aktu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v prvostopnem in drugostopnem upravnem aktu navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Če taksni zavezanec na podlagi plačilnega naloga ne plača dolgovane takse, plačilni nalog pa postane pravnomočen in izvršljiv, sodišče to potrdi na plačilnem nalogu in ga pošlje organu, pristojnemu za opravljanje nalog davčne izvršbe denarnih terjatev države iz naslova sodnih taks (35. člen ZST-1). Ta postopa po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člen ZDavP-2).

Po presoji sodišča so bila ta določila pri izdaji izpodbijanega upravnega akta pravilno uporabljena. Ker tožnica takse, katere plačilo ji je bilo naloženo z navedenim plačilnim nalogom, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetni zadevi, ni plačala, je prvostopni organ utemeljeno izdal izpodbijani sklep, pri tem pa so bila pravilno upoštevana tudi izvzetja in omejitve izvršbe iz 159. in 160. člena ZDavP-2. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijanje izvršilnega naslova, pa je tožnici že drugostopni organ pojasnil, da to v postopku izvršbe ni več mogoče (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Izpodbijani sklep je bil tako pravilno izdan na zgoraj navedeni dejanski in materialnopravni podlagi, zato so tudi tožničine navedbe o kršenju njenih človekovih pravic do enakosti pred zakonom neutemeljene.

V tem postopku so neupoštevne tudi okoliščine v zvezi s postopkom brezplačne pravne pomoči, ki ga tožnica omenja v tožbi, saj ne vplivajo na pravnomočen in izvršljiv izvršilni naslov, ki je podlaga za izdajo v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa. Le v pojasnilo tožnici sodišče še dodaja, da iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 730/2006-2 z dne 25. 5. 2006, ki ga je v upravnem postopku priložila pritožbi, vloženi zoper sklep o izvršbi, ne izhaja, da je tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč, saj je bilo s tem sklepom ugodeno pritožbi organa za brezplačno pravno pomoč, ki je v postopku tožničino prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrnil, njegova odločitev pa je bila v upravnem sporu na prvi stopnji odpravljena.

Na odločitev v zadevi tudi ne vplivajo tožničine sicer težke premoženjske in socialne razmere. Kot je tožnici pojasnil že drugostopni organ, namreč davčni organ tudi za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks ni pristojen.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

V postopku izvršbe ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost izvršilnega naslova, ni več mogoče uveljavljati.