TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka (točka II izreka odločbe sodišča prve stopnje) se zavrne in sklep potrdi.

II. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

- v prvem odstavku točke III glede odločitve, da mora toženec tožniku izročiti v posest del nepremičnine parcela št. 277/2, k. o. X, ki je v skici, ki je priložena odločbi pritožbenega sodišča obarvan rumeno (t. i. pripadajoče zemljišče k stavbi 212);

- v drugem odstavku točke III glede odločitve, da se zavrne zahtevek za izročitev dela parcele 277/2, na katerem stoji stavba 212 ter stavbe 212, kolikor stoji na parceli 277/2, ki je v skici, ki je priložena odločbi pritožbenega sodišča obarvan modro;

- v prvem odstavku IV točke izreka za plačilo zneska 3.737,11 EUR s pripadki;

- v drugem odstavku IV točke izreka pa za plačilo zneska 20.506,09 EUR s pripadki;

- v točki V glede stroškov postopka,

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče seveda nima povsem diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Dejstvo, da poravnava ni bila pogojna, ne daje podlage za zaključek, da je bilo o vprašanju lastninske pravice s poravnavo že odločeno. V njej so bile namreč dogovorjene le tri možnosti – po prvi in tretji bi v nadaljevanju (po naknadno sklenjenih pravnih poslih) lastninsko pravico pridobila pravna prednika toženca oziroma toženec, po drugi pa bi jo (po sklenitvi pogodbe za prodajo stavbe) obdržali pravni predniki tožnika oziroma tožnik, pri čemer ni sporno, da pravdni stranki nobene od opcij nikoli nista realizirali. Zaključek sodišča prve stopnje, da s poravnavo vprašanje lastninske pravice ni bilo razrešeno, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče za presojo utemeljenosti zahtevka, ne glede na to, ali je bil toženec dobroveren ali nedobroveren posestnik, uporabiti tudi SPZ, ne soglaša pa s tem, da SPZ za ta zahtevek določa zastaralni rok. Iz sistematike 95. in 96. člena SPZ namreč izhaja, da zakon v okviru zahtevkov, ki jih imata lastnik in posestnik drug do drugega ob vrnitvi stvari, ločeno obravnava plodove in uporabo. Nadomestila za uporabo, ki ga mora plačati nedobroverni posestnik, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati z določilom drugega odstavka 96. člena SPZ, ki govori o povračilu vrednosti obranih in neobranih plodov, prav tako pa se posledično ni mogoče sklicevati na v njem določen zastaralni rok. Ker SPZ o zastaranju nadomestila za uporabo nima določb, je v tem pogledu treba uporabiti OZ, konkretno 346. člen, saj za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve poseben zastaralni rok ni predpisan.

Dejanska oblast tožene stranke je pogoj za utemeljenost vrnitvenega zahtevka po 92. členu SPZ.

Po ustaljeni ustavnosodni presoji je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave, mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Uporaba takšne pravne norme ima lahko namreč za posledico, da stranki svojih navedb ne moreta dopolniti z dejstvi in ugovori, ki jih po njunem mnenju kot upoštevno narekuje novo, presenetljivo pravno stališče, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče. S tem pa je nedopustno poseženo v pravico strank do izjave. Pri tem ne gre le za varstvo pravice strank do izražanja pravnih naziranj v zvezi z zadevo, temveč tudi za povezavo te pravice s pravico strank, da v postopku navajata dejstva. Varstvo pravice do izjave namreč ne more biti učinkovito, če stranki določenih dejstev, pomembnih z vidika pravne norme, na katero se opre sodišče, ne navedeta v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, pa jima v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.