TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 19.239,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2016 dalje in ji povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 671,56 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče lahko kot podlago za svojo odločitev uporabi samo tisto trditveno gradivo, ki sta ga ponudili pravdni stranki (7. člen ZPP). Tega ne morejo nadomestiti dejstva, ki jih je razkril šele dokazni postopek, če se pravdni stranki nanje nista pravočasno sklicevali.

Tožnik je bil izvežban jahač, z vsem potrebnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami, tako da je gotovo vedel, da je ritanje konja, brcanje in vzpenjanje na zadnje noge v določenih okoliščinah za konja značilno oziroma običajno, zato ni nepričakovano ali nepredvidljivo, kar je potrdila tudi izvedenka. Takšno, sicer nezaželeno vedenje, je povezano z različnimi tveganji za jahača, med katerimi je tudi možnost padca s konja in poškodbe jahača. Ker se je tožnik tem tveganjem sam izpostavil, bi moral tudi sam skrbeti za svojo varnost. Ker je jahal zadaj, bi moral ohranjati ustrezno varnostno razdaljo, tako da bi svojo kobilo lahko v vsakem trenutku obvladal. Tožnikova škoda je nastala zaradi rizika, ki ga jahanje kot šport prinaša sam po sebi. Ker toženkinemu zavarovancu kot udeležencu skupinskega jahanja in imetniku živali ni mogoče očitati neskrbnosti ali opustitve kakšnega dolžnega ravnanja, mora tožnik nastalo škodo kriti sam.