TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zavarovalnica, ki je plačala odškodnino zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je vložila revizijo, lahko zahteva vrnitev preveč plačanega zneska od oškodovanca, ki mu je bil del tožbenega zahtevka v revizijskem postopku zavrnjen, če ni bil pošten.

Obrazložitev:

Ustavno sodišče je po tožnikovi ustavni pritožbi delno razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, s katerim je zavarovalnici prisodilo vračilo glavnice 500.000 tolarjev, ki jo je plačala tožniku zaradi nesreče pri delu, ko je po pravnomočnosti sodbe tožniku izplačala 3.650.000 tolarjev odškodnine, ki je bila po njeni reviziji pod opr. št. II Ips 139/95 znižana za 500.000 tolarjev, a tožnik tega zneska noče vrniti. Ustavno sodišče očita sodiščem splošne pristojnosti, da zaradi zmotne razlage utemeljenosti plačila (ki temelji na pravnem mnenju iz decembra 2000), niso pravilno pojasnila uporabe četrtega odstavka 210. člena ZOR in pri presoji vračila po 216. členu ZOR niso ugotavljala toženčeve poštenosti.

Splošna pravna norma iz 210. člena ZOR oz. 190. člena OZ nalaga tistemu, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, da mora vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Pravna teorija uči, da lahko pride do premika premoženja brez pravnega temelja v različnih okoliščinah, ki temeljijo na pogodbi, enostranski izjavi volje ali na zakonu. Neutemeljenost plačila se ne nanaša samo na trenutek plačila, temveč traja ves čas do vrnitve. Zato se lahko zgodi:¹ (1) da pravnega temelja nikoli ni bilo (prvi odstavek 210. člena ZOR oz. 190. člena OZ), npr. tedaj, ko kdo plača tuj dolg v prepričanju, da plača svojega, ali tedaj, ko plača dolg po pogodbi, ki je pravni red ne priznava in jo določa za nično; ali (2) da je pravni temelj sicer obstajal, a se pozneje ni uresničil ali je pozneje odpadel (četrti odstavek 210. člena ZOR oz. tretji odstavek 190. člena OZ), npr. tedaj, ko se pogoj ni izpolnil ali ko pride do razveljavitve pogodbe ali ko se spremeni zakon ali se z izrednim pravnim sredstvom spremeni pravnomočna sodba.

Tožnik, ki s tožbo zahteva vračilo, mora dokazati neutemeljen premik premoženja (npr. stvari, storitve, pridobitve pravice) zaradi katerega je tožnik prikrajšan, toženi pa obogaten (pri čemer se upošteva vse njegove koristi), in vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo.

Zakonodajalec je v prvem odstavku 210. člena ZOR oz. 190. členu OZ v zvezi z vrnitvijo stvari načeloma določil kot primarno naturalno restitucijo, to je vrnitev stvari v naravi, sicer pa civilno restitucijo, to je vrnitev v denarju. Ker v življenju prihaja do različnih okoliščin, je treba pri vrnitvi upoštevati vse spremembe, ki so se zgodile v zvezi s predmetom vrnitve (od obogatitve do vrnitve stvari) v povezavi s poštenostjo ali nepoštenostjo prejemnika, ki jo zakonodajalec poudarja v načelu vestnosti in poštenja v 12. členu ZOR oz. 5. členu OZ in na katero se posebej sklicuje v 214. in v 215. členu ZOR oz. 193. in 194. členu OZ.

Za splošnim pravilom (210. člen ZOR oz. 190. člen OZ) so urejena pravila vračanja v posebnih primerih in izjeme od splošnega pravila o dolžnosti vrnitve koristi (211., 213. in 216. člen ZOR oz. 191., 192. in 195. člen OZ z avtentično razlago). V 216. členu ZOR oz. 195. členu OZ je zakonodajalec uredil posebno vrsto plačila, to je odškodnino za škodo zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, pri kateri je iz humanih in socialnih razlogov izvzel pravico zahtevati nazaj neutemeljeno plačane zneske odškodnine, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Po sprejemu ZOR ni bilo enotnega mnenja, ali se določba nanaša samo na premoženjsko ali tudi na nepremoženjsko škodo, vendar je prevladalo stališče, da se nanaša na obe vrsti škode.

Toda varstvo prejemnika odškodnine ni neomejeno, saj je zakonodajalec določil, da mora biti oškodovanec pošten (od prejema do vračila), kar pomeni, da se glede na okoliščine primera ne zaveda in se ne more zavedati možnosti, da je prejel plačilo, ki mu ga plačnik ne dolguje. Kakor hitro prejemnik ne bi bil pošten, bi bil za vrnitev neupravičeno prejetih zneskov odgovoren po načelih odškodninskega prava.²

V zvezi z odločitvijo o vračilu odškodnine je prepričljivo tudi stališče teorije, da norma ni utemeljena (da ni razlogov za humanost), če okoriščenec še ima, bodisi tisto, kar mu je bilo plačano, bodisi kakšno drugo nadomestno korist, ki ne pomeni varstva njegove poškodbe ali restitucije v zvezi z njegovo poškodbo.³ Ker pri tem prihaja do različnih okoliščin, je treba v sodni praksi (poleg vprašanja utemeljenosti plačila in poštenosti oškodovanca) od primera do primera presojati dolžnost vrnitve (npr. denarja, luksuznega avtomobila, ortopedskega pripomočka, vložka v pridobljeno znanje ali kaj drugega) in upoštevati koristi, ki jih ima oškodovani od tega (npr. z izkazovanjem obdarjenčeve hvaležnosti; z zaslužkom v zvezi z znanjem, ki ga je pridobil na potovanju ali v šoli; in podobnim).

Zato je treba pri odločanju o vračilu odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, ki jo povzročitelj škode ali zavarovalnica plača na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila nato z izrednim pravnim sredstvom spremenjena in je bil del odškodnine znižan in torej neutemeljeno plačan, ugotavljati, ali je bil oškodovanec pošten ves čas, od prejema odškodnine do tedaj, ko je plačilo postalo neutemeljeno in je bila zahtevana vrnitev preveč plačane odškodnine. Ugotoviti je treba oškodovančevo poštenost oz. dobrovernost pri razpolaganju s prejeto odškodnino. Če je bil tožnik obveščen (ali bi moral biti obveščen) o vložitvi revizije in se je zavedal (ali bi se moral zavedati), da je zavarovalnica plačala pravnomočno prisojeno odškodnino zaradi tega, ker ji je tako narekoval pravni red, a je hkrati vložila izredno pravno sredstvo, je treba ugotoviti: (1) ali oškodovani še ima odškodnino ali jo je porabil, (2) za kaj jo je porabil in (3) ali ima od tega kakšne koristi.

--------
op. 1 : Glejte zlasti Ž. Đorđević v Komentarju Zakona o obligacionim odnosima, ki sta ga uredila S. Perovič in D. Blagojević, Gornji Milanovac in Kragujevac 1980, str. 627, 632 in nasl.

Op 2 : S. Cigoj: Kometar obligacijskih razmerij, I.-IV.knjiga, ČZ Uradni list, Ljubljana 1984-1986, str. 842 in A. Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 44

op. 3 : S. Cigoj: Kometar obligacijskih razmerij, I.-IV.knjiga, ČZ Uradni list, Ljubljana 1984-1986, str. 842; A. Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 55 in A. Galič: Kdaj je mogoče prejeto obdržati – Neupravičena obogatitev in 195. člen OZ (216. člen ZOR), Odvetnik, Ljubljana 2003, št. 4, str. 6