TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku glede teka zamudnih obresti od posameznih zneskov spremeni tako, da obresti tečejo le do višine glavnice, od katere so prisojeni, in se v presežku obrestni del tožbenega zahtevka (s katerim tožeča stranka zahteva zakonske zamudne obresti do plačila) zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, nespremenjenem delu v 1. odstavku izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.113,36 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

 

V sodni praksi je sicer zavzeto stališče, da zato, ker je bila uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožeče stranke pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo; zato je treba za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 615/2004). Vendar pa so v tu obravnavanem primeru okoliščine primera drugačne in ni mogoče zaključiti, da bi pravna norma (sprememba ZOZP-A) učinkovala na konkreten dejanski stan, ki je nastal v preteklosti in je bil v preteklosti že tudi v celoti zaključen. Dejstvo, da tožeča stranka še ni prišla do poplačila iz regresnega zahtevka, je predvsem v trajanju pravdnega postopka, k čemur je bistveno pripomogla tudi tožena stranka s svojimi ugovori in pasivnostjo v postopku. Pritožbeno sodišče torej sodi, da prej prikazano stališče sodne prakse ni uporabljivo za konkreten primer in da bi uporaba kasnejšega predpisa za pravno razmerje, ki je nastalo in katerega učinki so se v celoti izčrpali že v preteklosti, pomenila prehud poseg v načelo zaupanja v pravo in torej nedopustno retroaktivno uporabo zakona.