TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbo se zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati mladoletni tožnici odškodnino v zahtevanem znesku v višini 2,600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 213.850,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15. dneh, pod izvršbo.

Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v pritožbeno zatrjevanem napačnem zapisu izpovedbe, na naroku za glavno obravnavo dne 18.04.1996, zaslišanem po sodnem izvedencu medicinske stroke dr.R.R. Nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja pa vidi v neustrezni prvostopni oceni izvedenih dokazov, kar da je privedlo do zmotne uporabe materialnega prava, ki se kaže v previsoko dosojeni odškodnini pri vseh oblikah škode. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje oziroma njeno spremembo tako, da bo odmerjena odškodnina ustrezno znižana.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev toženkine pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pritožba namreč navaja, da je prvostopno sodišče v zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 18.04.1996 zapisalo, da se je zaslišani izvedenec medicinske stroke dr.R.R. strinjal z ugotovitvami, prav tako na istem naroku zaslišanega izvedenca medicinske stroke dr. M.S., glede odstotka zmanjšanja življenjske aktivnosti, čeprav da tega ni izjavil. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da iz napadenega zapisnika ni razbrati, da bi navzoča izvedenec dr.R.R. ali pooblaščenec tožene stranke, pritožbeno kritiziranemu zapisu na samem naroku ugovarjala (člen 126 ZPP) in je pooblaščenec tožene stranke zapisnik tudi podpisal.

Vendar pa ne tak ne drugačen zapis izvedenčeve izjave o odstotku zmanjšanja življenjske aktivnosti, na odločitev o višini odškodnine glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, nima vpliva. Dejstvo je, da se odškodnina za to obliko škode ne prisoja glede na odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po določbah 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (za prestano škodo) in 203. člena ZOR (za bodočo škodo) se odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerja glede na konkretno, individualno prizadetost oškodovanca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče prav na podlagi usklajenih mnenj obeh izvedencev medicinske stroke, kakor z zaslišanjem tožnice ugotovilo dejstva, ki so za individualizacijo odškodnine pomembna. O tem odločilnem dejstvu tudi na pritožbeni stopnji ni spora, saj celo pritožba priznava, da sta se mnenji obeh izvedencev medicinske stroke poenotili "glede posledic, ki so prisotne pri tožnici zaradi zadobljene poškodbe". Tako niti uveljavljana pa tudi nobena druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP, ni podana.

Kar zadeva preostale pritožbene razloge, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopno sodišče dovolj in pravilno ugotovilo dejansko stanje in je, glede na dejanske ugotovitve pravilno uporabilo materialno pravo. Zato to sodišče, da ni ponavljanja, povzema razloge prvostopne sodbe, le glede na izvajanja pritožbe še dodaja: Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje ugotovitvam prvega sodišča glede odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svoje dejanske ugotovitve o obsegu, trajanju in intenzivnosti tožničinih telesnih bolečin pravilno ocenilo ter skladno povezalo s predpravdnima mnenjema izvedencev medicinske stroke dr.M.S. in dr.

R.R., usklajenima na naroku za glavno obravnavo dne 18.04.1996. Pri tem prvostopno sodišče, ob upoštevanju načela individualizacije v odškodninskem pravu, ni prezrlo dejstev, ki se nanašajo na nevšečnosti med zdravljenjem in jih ugotavljata citirani izvedenski mnenji ter jih zato pritožba, ko navaja, da je tožnica normalno obiskovala pouk in opravljala ostale dejavnosti, neuspešno napada.

Dejstvo je, da je tožnica zaradi ugotovljene poškodbe nosila Schantzovo ovratnico, kar je bilo zanjo neugodno in je morala mirovati, oproščena pa je bila tudi šolske telovadbe. Po navedenem, ko je prvostopno sodišče pravilno ocenilo tudi vse nevšečnosti, ki so spremljale tožničino zdravljenje, pritožbeno sodišče nima pomislekov glede primernosti prisojene odškodnine iz te podlage v višini 800.000,00 SIT in ocenjuje, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbe člena 200 ZOR.

V pritožbi toženka izrecno omenja le še odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in jo graja zgolj pavšalno, češ da zmanjšanje ni tako, kot ga navaja tožnica.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopno sodišče povsem pravilno, ob v izvedenskih mnenjih navedenem obsegu zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti, upoštevalo še izčrpno ugotovljene subjektivne in objektivne okoliščine tega primera, ko je na podlagi dejanskih ugotovitev izpeljalo pravilne zaključke, da bo morala tožnica zaradi posledic poškodbe vlagati več napora v vsakdanje delo - zanjo je to učenje, da je ovirana pri igranju flavte zaradi bolečin ob prisilni drži vratu in mravljinčenju prstov, da ne zmore večjih fizičnih in psihičnih naporov ter je ovirana pri igri z vrstniki in pri športnih dejavnostih. Ob vsem tem pa je tožnica še izredno mlada (stara štirinajst let), kar pomeni, da bo njena življenjska aktivnost zelo dolgo omejena in obremenjena. Zato prisojena odškodnina - v višini 1,500.000,00 SIT za to obliko škode, za tožnico ne pomeni previsokega zadoščenja in je odmerjena v skladu s kriteriji 200. in 203. člena ZOR.

Pri konkretni vsebini pritožbene graje uporabe materialnega prava in pavšalnem stališču pritožbe, da je priznana odškodnina previsoka, pritožbeno sodišče pri odškodnini, odmerjeni iz naslova prestanega strahu v bistvu ni moglo opraviti drugega preiskusa odmere odškodnine, kakor je tisti, ki ga opravi po uradni dolžnosti. O tem je že zgoraj zapisano, da je prvostopno sodišče na dejanske ugotovitve pravilno uporabilo materialno pravo in se pritožbeno sodišče strinja z oceno, da je bil strah pri tožnici toliko močan, da je dosojena odškodnina v višini 300.000,00 SIT, primerna in ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom odškodnin te vrste.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in o pritožbi odločilo kot izhaja iz izreka ( 368. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona, glede na pritožničin neuspeh, in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona, glede na nepotrebnost tožničinega odgovora na pritožbo, ki k odločitvi na pritožbeni stopnji z ničemer ni prispeval.

 

Po določbah 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (za prestano škodo) in 203. člena ZOR (za bodočo škodo) se odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerja glede na konkretno, individualno prizadetost oškodovanca, ne pa le na odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti.