TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Uvod

Zavreči eno slovensko besedo v korist druge je že na prvi pogled siromašenje jezika, kajti obstoj sopomenk vedno daje priložnost za njegovo bogatenje. To pa lahko uresničimo, če zaznamo podtone v obeh besedah in jih primerno opredelimo, kar je zlasti pomembno pri uporabi v strokovnem, manj v pogovornem jeziku. Zlasti v znanosti je škodljivo uporabljati več soznačnic, kajti to zamegljuje jasnost vsebine.

V vsakdanji rabi pogosto uporabljamo besede sposobnost, zmožnost in zmogljivost kot sopomenke, obenem pa že po občutku menimo, da ne izražajo vedno iste vsebine, saj jih tudi uporabljamo ob različnih priložnostih.

V nadaljevanju bomo obravnavali vse tri besede in se opredelili do njihovega pomena oziroma različnosti.

2 Opredelitev sposobnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ IV, 1985, 863) z besedo sposobnost razume predvsem lastnost, ali značilnost, ki sta potrebni za opravljanje kake dejavnosti. Taki opredelitvi se pridružuje Turk (2004, 684).

Slovenski pravopis (SP) nas pa že lahko spravi v dvom, saj nakazuje zmožnost kot sopomenko sposobnosti (SP, 2001, 1474), čeprav pri razlagi besede zmožnost, tega ne ponovi (SP, 2001, 1778).

Sposobnost se pogosto pojavlja v povezavi z različnimi področji. Tako lahko na primer razlikujemo:

• investicijsko (naložbeno) sposobnost ,
• plačilno sposobnost ,
• kreditno sposobnost,
• konkurenčno sposobnost,
• sposobnost vzpostavitve in ohranjanja finančnega ravnotežja (finančna stabilnost) ,
• sposobnost presojanja,
• delovna sposobnost,
• strokovna sposobnost,
• vozniška sposobnost,
• telesna sposobnost,
• duševna sposobnost,
• ločilna sposobnost,
• prirojena sposobnost,
• pridobljena sposobnost.

V posebni povezavi s sposobnostjo je usposobljenost, ki izvira iz glagola usposobiti (SSKJ V, 1991, 314) in je običajno posledica pridobljene (v zelo redkih primerih pa prirojene) sposobnosti. Pogosto govorimo o kvalificiranosti za neko delo kot o sopomenki za usposobljenost (npr. Turk, 2004, 791), ki se jo običajno tudi dokazuje (SSKJ V, 1991, 314). V takih primerih je pogost izraz kompetentnost (angl.: competence), ki pa lahko izraža tudi pristojnost ali upravičenost (uradno ali moralno), ne samo usposobljenost (VST, 2002, 592).

V angleškem jeziku besedo sposobnost običajno prevajamo z ability, ki pa ima lahko več pomenov, kot so: zmogljivost, zmožnost, znanje, talent (Šega, 1997, 26), čeprav Chambers ability razlaga ože, predvsem kot sposobnost (Chambers, 1988, 3). To je še dodaten razlog za pazljivost pri prevajanju iz angleščine glede uporabe ustrezne slovenske besede.

3 Opredelitev zmožnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ V, 1985, 917) z besedo zmožnost razume predvsem lastnost, značilnost koga, da more uresničiti, opravljati kako dejanje ali dejavnost. Taki opredelitvi se pridružuje Turk (2004, 850). SSKJ daje še naslednje primere, kot so zmožnosti: regeneracije, duševne, telesne, ustvarjalne, empatije, presojanja, spolne, denarne, staršev, plačilne (SSKJ, istotam).

Na prvi pogled se zdi, da ni velike razlike v primerjavi z opredelitvijo sposobnosti, vendar ne smemo spregledati pomembne besede, ki je pri opredelitvi sposobnosti, SSKJ ne uporabi. To je sposobnost uresničevanja, kar pa že pomeni zmožnost in omogoča poudariti pomembno razliko med sposobnostjo in zmožnostjo.

V angleškem jeziku besedo zmožnost običajno prevajamo kot capability, čeprav je dovoljena tudi povezava s sposobnostjo (Šega, 1997, 118). Podobno pojasnilo najdemo tudi v Chambers (1988, 210).

Najlaže (čeprav drastično) si razliko med obema pojmoma predstavimo z uporabo obeh besed v enem stavku, kot na primer:

• Verjamem, da je sicer sposoben storiti to dejanje, vendar sem prepričan, da tega ni zmožen.
• Ta šahist je sicer sposoben premagati vsakega, vendar ni zmožen postati svetovni prvak.
• Vsak človek je sicer sposoben (torej zna) umoriti drugega, vendar vsak tega ni zmožen.

Razlika med obema pojmoma je očitno razmeroma majhna, vendar je lahko pomembna. Vidimo, da beseda sposoben izraža oziroma poudarja predvsem znanje in usposobljenost, zmožnost pa ima še poudarek na uresničitvi, ki zahteva še dodatne pogoje oziroma okoliščine.

4  Opredelitev zmogljivosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ V, 1985, 916) z besedo zmogljivost razume:

1. Sposobnost koga, določena z dejanjem, delom, ki ga zmore.
2. Sposobnost vsebovati ali sprejeti kaj vase, zlasti v večji količini.
3. Zmogljivost naprav ali sredstev za opravljanje kake dejavnosti.

Skupno lastnost zgornjih treh vidikov zmogljivosti lahko opišemo z eno besedo, to je kapaciteta (SP, 2001, 735). To z razlago te besede potrjuje tudi SSKJ II (1975, 277). Zmogljivost enači s kapaciteto tudi Turk (2004, 849), ki posebej razloži še zmogljivostni odmik pri splošnih in stalnih posrednih stroških (Turk 2004, 850).

Tudi angleška beseda »capacity« označuje zmogljivost, vendar jo lahko prevajamo tudi širše (npr. Šega, 1997, 118), čeprav je njen vsebinski poudarek predvsem na »kapaciteti« (Chambers, 1988, 210).

Če sedaj želimo uporabiti besedi zmožnost in zmogljivost v enem stavku, se lahko glasi na primer takole:

• Ta človek je sicer zmožen uresničiti svoje obljube, vendar za to nima ustreznih zmogljivosti.
• Ta človek je zmožen to narediti, ima tudi potrebne zmogljivosti.
• Če pa želimo uporabiti vse obravnavane besede v enem stavku, se lahko glasi takole:
• Ta človek je sicer sposoben to narediti, vendar tega ni zmožen uresničiti, saj nima potrebnih zmogljivosti.
• Svoje obljube je sposoben držati, vendar jih ni zmožen uresničiti brez potrebnih zmogljivosti.

Na podlagi povedanega lahko ugotovimo, da je zmožnost pravzaprav najširši pojem, saj vsebuje tako sposobnost kot tudi potrebno zmogljivost.

5 Sklep

Zgornje razmišljanje je na prvi pogled nepotrebno, saj so vsebinske razlike med obravnavanimi besedami razmeroma majhne, lahko bi celo rekli, da so z razvojem pogovornega jezika vedno manjše. Ne glede na to pa si moramo prizadevati za razvoj bogastva besednega zaklada, ki se skriva tudi v vsebinskih razlikah med posameznimi pojmi. Ne nazadnje je tako prizadevanje pomembno tudi na strokovnih področjih, kjer je vedno nujno natančno izražanje. Površnost v izražanju namreč vodi k razvodenitvi in relativizaciji strokovnih in znanstvenih ugotovitev.

LITERATURA IN VIRI

1. Bergant, Živko (2010). Kaj je plačilna (ne)sposobnost podjetja? Poslovodno računovodstvo št. 2/2010, str. 76-93. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.
2. Bergant, Živko (2014). Finančna stabilnost. Poslovodno računovodstvo št. 2/2014, str. 83-90. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.
3. Bergant, Živko (2015). Finančna prožnost in naložbena sposobnost. Poslovodno računovodstvo št. 1/2015, str. 38-61. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.
4. Chambers (1998). Chambers English Dictionary. Cambridge: Cambridge University Press.
5. SSKJ II (1975). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Druga knjiga, Ljubljana: DZS.
6. SSKJ IV (1985). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Četrta knjiga, Ljubljana: DZS.
7. SSKJ V (1991). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Peta knjiga, Ljubljana: DZS.
8. SP (2001). Slovenski pravopis. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
9. Šega, Lidija (1997). Veliki moderni poslovni slovar: angleško-slovenski. Ljubljana: Cankarjeva založba.
10. Turk, Ivan (2004). Pojmovnik računovodstva, financ in revizije, Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.
11. VST (2002). Veliki slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba.

O avtorju:

Živko Bergant, doktor poslovno organizacijskih znanosti, docent na Visoki šoli za računovodstvo in finance v Ljubljani.