TFL Vsebine / TFLGlasnik

Dandanes si življenja brez uporabe vesoljske tehnologije že skoraj ne znamo predstavljati. Navigacija GPS, vremenske napovedi, čezoceanski poleti in še mnoge druge tehnološke ugodnosti nam namreč omogočajo sateliti, ki krožijo okoli Zemlje.^[1] Vesolje je tako vse bolj vpeto v naš vsakdan. Ravno zaradi tega prihaja v vesoljski dejavnosti do vse pogostejše sklenitve raznoraznih pogodb, vključno s prodajnimi. Nekatere izmed teh pogodb se nanašajo na tako imenovane »on-orbit transferje«. Ti se zgodijo, ko ena država satelit^[2] izstreli, nato pa ga, ko je ta že v Zemljini orbiti, torej v vesolju, proda.^[3]

Ti prenosi so zagotovo dobra praksa. S prodajo še delujočega satelita novemu uporabniku lahko namreč zagotavljamo trajnostni razvoj vesoljskih dejavnosti ter zmanjšujemo že tako visoko in problematično število vesoljskih odpadkov. To so vesoljski objekti, ki niso več funkcionalni,^[4] vendar ostajajo v vesolju, kjer lahko ogrožajo delujoče vesoljske objekte, saj se objekti v Zemljini orbiti premikajo kot naboj iz pištole in zato lahko že zelo majhen delček povzroči veliko škodo.^[5] Hkrati se zaradi še vedno visokih stroškov proizvodnje in izstrelitve satelitov pojavlja nova industrijska panoga, v kateri izkušene države sestavijo in izstrelijo satelit, ko pa je ta v orbiti, ga ponudijo kupcem.^[6] S tem se med drugim spodbuja razvoj tehnologije v državah, ki v vesoljsko aktivnost šele vstopajo, pa tudi mednarodno sodelovanje in razvoj vesoljske industrije.^[7]

»On-orbit transferji« so tako danes vse pogostejši, vendar pa lahko v praksi vodijo do nejasne pravne situacije. Pravno ureditev vesolja namreč ureja vrsta mednarodnih pogodb, med katerimi je najpomembnejša temeljna Pogodba o načelih, ki urejajo dejavnosti držav pri raziskovanju in uporabi vesolja, vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi^[8] ali – na kratko – Pogodba o vesolju (PV).^[9]

Sateliti so objekti, ki so bili izstreljeni v vesolje, oziroma vesoljski objekti. Za te sta pomembna dva termina, država registracije in država izstrelitve. Pri tem je pomembno izpostaviti, da je država registracije lahko le ena, držav izstrelitve pa je hkrati lahko več.^[10] Po VIII. členu PV jurisdikcijo (kar vključuje tudi določanje smeri in dejavnosti)^[11] izvršuje država, ki objekt zavede v svojem nacionalnem registru, torej država registracije. Ta člen je nadgradila Konvencija o registriranju v vesolje lansiranih objektov (KRO), ki v svojem II. členu za državo registracije določa eno izmed držav izstrelitve.^[12] Država izstrelitve pa se po VII. členu PV nanaša na državo, ki izstrelitev omogoči, izvrši ali pa se izstrelitev izvrši z njenega ozemlja ali naprave. Te države pa tudi odškodninsko odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči objekt, izstreljen v vesolje.^[13] Enako ureditev je za odškodninsko odgovornost držav sprejela Konvencija o odškodninski obveznosti za škodo, ki jo povzročijo vesoljska vozila,^[14] ki je nadgradila VII. člen PV.^[15]

Pri »on-orbit transferjih« pa v praksi lahko pride do nenavadne situacije, ko država registracije in izstrelitve ne bo več lastnica objekta oziroma ne bo z njim upravljala. Omenjene tri pogodbe takih situacij sicer ne prepovedujejo, vendar jih tudi ne predvidevajo.^[16] Po trenutni ureditvi se namreč države izstrelitve odškodninske odgovornost ne morejo razbremeniti.^[17] Hkrati omenjeni II. člen KRO za državo registracije določa eno izmed držav izstrelitve, odločitev o tem pa prepušča dogovoru med državami izstrelitve. Teoretiki zato menijo, da II. člen sicer verjetno dopušča prenos registracije med državami izstrelitve, ne dovoljuje pa prenosa registracije na državo, ki ni sodelovala pri izstrelitvi objekta.^[18] Takšno razlikovanje pa povzroča precej problemov, saj bi trenutna ureditev lahko vodila v situacijo, v kateri bi država prodajalca mednarodno odgovarjala za škodo, ki bi jo povzročil vesoljski objekt, kljub temu, da nad njim ne bi mogla izvajati dejanskega nadzora. Hkrati pa bi država kupca sicer v dejanskosti verjetno operirala s satelitom, vendar za ta nadzor ne bi imela pravne pristojnosti oziroma jurisdikcije. Takšna in podobna vprašanja bo torej treba čimprej razrešiti, saj se komercialna uporaba vesolja vse bolj razvija, krog udeležencev v vesoljski dejavnosti pa vztrajno širi.

Navedeno je enako pomembno v primerih, ko prodajne pogodbe sklepajo ne-državni akterji, saj po VI. členu PV država pogodbenica odgovarja za vsa dejanja ne-državnih akterjev v vesolju.[19]

 

---

^[1] <www.bbc.com/future/article/20130609-the-day-without-satellites> (8. 3. 2020).

^[2] Ta članek se osredotoča na prodajo satelitov, ker so ti najbolj številčni vesoljski objekti v vesolju, vendar pa opisani pravni režim ter z njim povezani problemi veljajo enako za vse vesoljske objekte.

^[3] Do prodaj prihaja iz različnih razlogov (država satelita npr. ne potrebuje več, pravna oseba, ki je lastnik satelita, je prenehala obstajati ter satelit pred tem prodala v drugo državo itd.), glej primere BSB-B1, AsiaSat1, AsiaSat2, Marcopolo-2 in druge. Glej tudi Michael Chatzipanagiotis: Registration of Space Objects and Transfer of Ownership in Orbit, v: Zeitschrift für Luft- und Weltraumrecht, 56 (2007) 2, str. 230. Možni so sicer tudi najemi (še posebno pogosti so ti v panogi telekomunikacij, glej Stephan Hobe: Space Law. Nomos Verlagsgesellschaft, Baden-Baden 2019, str. 91), vendar se tu osredotočamo na prenose lastništva, ko satelit preide pod stalni de facto nadzor druge države oziroma upravljalca.

^[4] Smernice Združenih narodov za zmanjševanje vesoljskih odpadkov ter za omejevanje škodljivih okoljskih učinkov na Zemlji, v vesolju in/ali škodljivih sprememb v atmosferi, <www.unoosa.org/pdf/publications/st_space_49E.pdf> (8. 3. 2021).

^[5] S. Hobe, nav. delo, str. 111–118; Lotta Viikari: The Environmental Element in Space Law: Assessing the Present and Charting the Future. Martinus Njihoff Publishers, Leiden 2008, str. 31–45.

^[6] Upasana Dasgupta: On-Orbit Transfer of Satellites Between States: Legal Issues - with Special Emphasis on Liability and Registration, v: Tanja Masson-Zwaan in drugi: 59th International Institute for Space Law Colloquium on the Law of Outer Space. Eleven International Publishing, Haag 2016, str. 643-644.

^[7] Prav tam.

^[8] Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 1/19; Treaty on principles governing the activities of States in the exploration and use of outer space, including the moon and other celestial bodies, 610 UNTS 205.

^[9] <www.unoosa.org/documents/pdf/spacelaw/treatystatus/TreatiesStatus-2020E.pdf> (8. 3. 2021); Francis Lyall, Paul B. Larsen: Space Law: A Treatise. Ashgate E-Book 2009, str. 39–42.

^[10] VII in VIII člen PV, Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 1/19; V. člen Convention on the international liability for damage caused by space objects, 961 UNTS 187; II. člen Convention on registration of objects launched into outer space, 1023 UNTS 15.

^[11] Manfred Lachs: The Law of Outer Space: An Experience in Contemporary Lawmaking. Martinus Njihoff Publishers, Leiden 2010, str. 65–75.

^[12] Convention on registration of objects launched into outer space, 1023 UNTS 15.

^[13] VII. člen PV, Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 1/19.

^[14] Vozila je sicer precej neprimeren prevod. Termin vozila je namreč ožji od termina objekt. Tak prevod pa se je verjetno uveljavil le, ker je h Konvenciji pristopila že SFRJ v času, ko so bili vesoljski objekti le plovila (rakete in sateliti). Danes je takšno pojmovanje vesoljskega objekta preozko, saj omogoča tehnologija vse večjo uporabo vesolja in nebesnih teles. Več o tem v Vasilka Sancin, Katja Grünfeld in Iva Ramuš Cvetkovič: Sodobni izzivi mednarodnopravnega urejanja vesolja, v: Pravnik, 1-2/2021 (predvideno).

^[15] Convention on the international liability for damage caused by space objects, 961 UNTS 187.

^[16] Armel Kerrest: Legal Aspects of Transfer of Ownership and Transfer of Activities, v: Mahulena Hofmann, Andreas Loukakis: Ownership of Satellites: 4th Luxembourg Workshop on Space and Satellite Communication Law. Nomos Verlagsgesellschaft, Baden-Baden 2017, str. 75–84.

^[17] Francis Lyall, Paul B. Larsen: Space Law: A Treatise. Ashgate E-Book 2009, str. 92–96.

^[18] Upasana Dasgupta: Reconciling State Practice of In-Orbit Satellite Transfer with the Law of Liability and Registration in Outer Space, v: Aram Daniel Kerkonian: Monograph Series VI: Global Space Governance and the UN 2030 Agenda. Centre for Research in Air and Space Law, Montreal 2018, str. 55–72; glej tudi Atsuyo Ito: Legal Aspects of Satellite Remote Sensing. Martinus Njihoff Publishers, Leiden 2011, str. 73.

[19] Podrobneje o tem ter o problematiki prenosa jurisdikcije in odškodninske odgovornosti v primeru satelitov v V. Sancin, K. Grünfeld in I. Ramuš Cvetkovič, nav. delo.