TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2191/2021/10 (1221-02) z dne 6. 1. 2022 do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

Po praksi ESČP velja, da kadar prosilec za azil nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) v zvezi s 3. členom EKČP, potem mora pravno sredstvo zoper sporno odločitev (v tem primeru gre za odločitev o predaji Hrvaški) imeti avtomatični suspenzivni učinek, ocena tveganja z vidika 4. člena Listine EU s strani organa ali s strani sodišča v primeru vrnitve oziroma transfera prosilca za mednarodno zaščito pa mora biti stroga, natančna, celovita. Avtomatični suspenzivni učinek, kadar je standard „arguable claim“ izpolnjen, je v takih primerih nujen, ker je pravica iz 3. člena EKČP oziroma iz člena 19(2) Listine EU pravicah absolutna.

V tem sporu je materialno-pravni pogoj o težko popravljivi škodi iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 obravnavati v smislu vprašanja, ali ima tožnik v konkretnem primeru zahtevek v zvezi z pravico iz člena 4 oziroma člena 19(2) Listine EU, ki ni očitno neutemeljen. Če zahtevek ni očitno neutemeljen, sodišče mora izdati začasno odredbo ne glede na siceršnje zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 oziroma je treba težko popravljivo škodo razlagati v skladu z zgoraj navedenimi standardi prava EU in sodne prakse ESČP brez nadaljnjega upoštevanja načela sorazmernosti in javnih koristi. Če pa gre pri tožniku za zahtevek, ki je v času in v okoliščinah, ki so znana sodišču, očitno neutemeljen z vidika pravice iz člena 19(2) Listine EU, je začasno odredbo mogoče izdati le, če bi bila tožniku z izvršitvijo akta prizadeta težko popravljiva škoda.