TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

V tej zadevi je znano, kdaj so dospeli zneski neizplačanih plač, ki so glavnica, za katero sta stranki upoštevali petletni zastaralni rok. Ker glavnica ni bila plačana, je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom, zato je tožeča stranka od vsakega naslednjega dne po dospetju glavnice, upravičena tudi do zamudnih obresti. Te obresti se povečajo z vsakim dnem zamude in kot takšne dospejo v plačilo. Gre torej za terjatev, ki dospeva v krajših časovnih presledkih, zato je ta terjatev občasna terjatev, za katero velja krajši zastaralni rok po določilih 372. člena ZOR. Zamudne obresti imajo hkrati lastnosti občasne terjatve in stranske terjatve, zato je treba za zastaranje zamudnih obresti uporabljati tako določila ZOR o zastaranju občasnih terjatev, kot tudi določila o zastaranju stranskih terjatev. Ker so zamudne obresti občasna terjatev, zastarajo v krajšem zastaralnem roku kot glavnica. V primeru, da zastara glavna terjatev, stranska terjatev zastara hkrati z glavnico tudi, če zastaralni rok, ki velja za občasno terjatev, še ni potekel, saj določila 369. člena ZOR določajo, da so stranske terjatve zastarane, ko zastara glavna terjatev. Namen 369. člena ZOR je v tem, da varuje dolžnika in da spodbuja upnika k čimprejšnji izterjavi dolga, ki lahko z zavlačevanjem izterjave nesorazmerno naraste, saj zamudne obresti presegajo zgolj ohranjanje realne vrednosti terjatve.