TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 8.400 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2019 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške, odmerjene po sodišču, s plačilom v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila pod izvršbo.““

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbena trditev tožnika, da je zavarovanka toženke vozila po sredini ceste, drži. Vendar pri tem tako pritožnik kot sodišče prve stopnje spregledata ugotovitev izvedenca, da drugačna vožnja zavarovanke toženke na tej cesti sploh ni mogoča, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja toženka. Tožnik skuša vožnjo zavarovanke toženke prikazati kot napačno v luči, da vanjo ne bi trčil, če bi ona vozila po svojem desnem robu. Od nje torej terja, da vozi po robu, da sam lahko vozi z neprilagojeno hitrostjo. To je povsem nevzdržno, pa tudi drži ne, saj je izvedenec pojasnil, kako bi se vozili lahko srečali, če bi obe vozili po svojem desnem robu.

Za odločitev je brez dvoma bistvena ugotovitev izvedenca, da zavarovanka toženke drugače, kot je vozila, glede na naravo vozišča ni mogla. Tako se izkaže, da izvedensko mnenje res ne daje podlage za sokrivdo, temveč je za nesrečo kriv izključno tožnik sam (in ne soudeleženka, kot tožnik neutemeljeno trdi). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, ko je zavarovanki toženke pripisalo sokrivdo za nastanek nesreče zaradi vožnje po sredini vozišča.