TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

1. Določbe prvega in drugega odstavka 9. člena ter tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji niso v neskladju z Ustavo. 2. V določbi 12. člena Zakona o denacionalizaciji se razveljavita besedi: "drugega odstavka". 3. Uporaba določbe drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo. 4. Pobuda dr. Aleksandra Weingerla za oceno ustavnosti tretjega odstavka 9. člena, 10. in 11. člena Zakona o denacionalizaciji, pobuda Adolfa Arneja Titusa Perlesa za oceno ustavnosti tretjega odstavka 9. člena in prvega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji, pobuda Carla grofa de Villavicencio - Margheri in pobuda Anneliese Walsch za oceno ustavnosti tretjega odstavka 6. člena, drugega odstavka 9. člena, tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji in drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ter pobuda Internacionalnega društva "Most svobode" za oceno ustavnosti 9., 10., 11. in 12. člena Zakona o denacionalizaciji se zavržejo. 5. V tem postopku nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka.

Zakon o denacionalizaciji veže upravičenost do denacionalizacije na to, ali je bila fizična oseba v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan. S takšno določbo je zakonodajalec vpeljal razlikovanje med morebitnimi denacionalizacijskimi upravičenci na podlagi državljanstva, kar ni nedopustno, ker je za takšno ureditev imel stvarno utemeljen razlog. Zato to razlikovanje ni samovoljno. Določba Zakona o državljanstvu FLRJ, po kateri se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in ki so se med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, se je v času svoje veljavnosti in v sedanjih postopkih uporabljala retroaktivno. Takšna retroaktivna uporaba je bila glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi. Zato je uporaba te določbe v današnjih postopkih ugotavljanja državljanstva na podlagi pravne kontinuitete ustavno dopustna. Nista v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena Ustave določbi Zakona o denacionalizaciji, po katerih je treba šteti, da je pri osebah, za katere se ugotavlja jugoslovansko državljanstvo po določbi Zakona o državljanstvu FLRJ iz prejšnje točke, podana izpodbojna domneva nelojalnosti. Z njima se ne vzpostavlja med morebitnimi denacionalizacijskimi upravičenci razlikovalni kriterij po narodnosti, ampak kriterij, ki ga je vzpostavil že tedanji povojni zakonodajalec ob času odvzema premoženja - to je razlikovalni kriterij nelojalnosti. Ker je pri takšni domnevi stranki dovoljeno dokazovanje nasprotnega, določbi tudi ne nasprotujeta 22. členu Ustave. V neskladju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom je določba Zakona o denacionalizaciji, ki širi krog denacionalizacijskih upravičencev le na pravne naslednike oseb, ki jim kot osebam nemške narodnosti ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo, ne pa tudi na pravne naslednike drugih oseb, ki ob podržavljenju premoženja niso bile jugoslovanski državljani. Zakonodajalec mora bistveno enake primere obravnavati enako, če za njihovo razlikovanje nima stvarno utemeljenega razloga. Določba Zakona, ki krog upravičencev razširja le na zakonca ali potomce iz prvega dednega reda, ni v nasprotju s 33. členom Ustave, ker se z njo šele določa upravičenec, po katerem bo dedovanje morebiti šele uvedeno.