TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama tožene in tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

a) spremeni v I., II. in v delu IV. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Prva, druga, tretja in četrta tožena stranka so dolžne opustiti vsakršno protipravno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičninah z ID znaki 0000 73/111; 0000 73/112; 0000 73/119, še posebej pa so dolžne izprazniti prostore v skupni izmeri 21,79 m2, in sicer vetrolov v izmeri 2,18 m2, hodnik v izmeri 2,69 m2, kopalnico v izmeri 3,75 m2, kabinet v izmeri 7,16 m2 ter drvarnico v izmeri 6,01 m2, ki so na tlorisni skici, ki je sestavni del te sodbe, obrobljeni z rdečo barvo in jih proste stvari in oseb nemudoma izročiti tožniku,“

zavrne.

b) spremeni v delu IV. točke izreka tako, da so prva, druga, tretja in četrta tožena stranka dolžne opustiti protipravno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom 0000 73/111 ter 0000 73/119 in s te nepremičnine odstraniti vse predmete, zlasti kolo, škatle in zabojčke, rože, klopce, vrtne stole, orodje in čevlje, ki jih tožena stranka odlaga na delu nepremičnine, ki je na tlorisni skici nepremičnine, ki je sestavni del te sodbe (skica A44), označena z zeleno barvo ter odstraniti ključavnico, ki so jo namestile na loputo na vrhu stopnišča, ki povezuje prvo nadstropje stavbe z ID znakom 0000 258 z nepremičnino 0000 73/111, in se v prihodnje takega protipravnega vznemirjanja lastninske pravice tožeče stranke vzdržati.

c) razveljavi v točki III in delu IV. točke izreka glede zahtevka tožnika za plačilo uporabnine za prostore, ki so v skici, ki je sestavni del sodbe sodišča prve stopnje, označeni z rdečo barvo, ter v točkah V in VI glede stroškov postopka in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Vsem udeležencem postopka (sodišču, tožniku in tudi tožencem) je bilo ves čas jasno, kakšno pravno varstvo tožnik zahteva oziroma kakšen je konkretni cilj pravde, ta pa se zaradi opravljenega materialno procesnega vodstva in poprave identifikacijskih oznak nepremičnin v zahtevku ni v ničemer spremenil. Ker tudi toženci na nepravilno oblikovan zahtevek niso opozorili, je potrebi po materialno procesnem vodstvu treba pritrditi, posledično pa tudi odločitvi o ponovnem odprtju obravnave.

Sodišče bi moralo tožnikov ugovor zastaranja obravnavati kot trditev, da je zaradi zamude roka razlog, da najemna pogodba ni sklenjena, na strani tožencev oziroma se toženci na izjemo, ki jo določa tretji odstavek 111. člena SZ-1, ne morejo (več) sklicevati. Posledično bi ob upoštevanju drugega odstavka 362. člena ZPP (pred uveljavitvijo ZPP-E) moralo presoditi le to, ali je pozna navedba tožnika opravičljiva.

Ker so se toženci uspešno sklicevali na tretji odstavek 111. člena SZ-1, njihov položaj ne more biti slabši, kot če bi bila tudi za sporne prostore sklenjena najemna pogodba v skladu s 147. členom SZ. Za sporne prostore so toženci zato dolžni plačati le uporabnino v višini neprofitne najemnine.

Ne glede na to, da v sklenjeni najemni pogodbi parkiranje vozil na pripadajočem zemljišču k stavbi ni omenjeno, so toženci to pravico s sklenitvijo najemne pogodbe pridobili.