TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zagovornika obtoženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. čl. Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

 

Prav tako niso utemeljene pritožnikove navedbe, da bi bilo potrebno dejanje okvalificirati po 4. odst. 249. čl. KZ. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo ugotovilo, da se je obtoženec zavedal, da je denar, ki ga poseduje ponarejen. Tako ni podlage za sklep, da je obtoženec spravljal v obtok denar, ki ga je prijel kot pravega, kar v pritožbi navaja pritožnik. Kaznivo dejanje ponarejanje denarja po 4. odst. 249. čl. KZ namreč lahko stori le tisti, ki ponarejen denar prejeme kot pravi in kasneje po ugotovitvi, da poseduje ponarejen denar, takšen ponarejen denar skuša spraviti v obtok in se ga znebiti. Za zaključek, da je obtoženec denar prejel kot pravega in da je šele kasneje ugotovil, da je denar ponarejen in se ga hotel znebiti, pa ni opore niti v obtoženčevem zagovoru, ki ves čas zatrjuje, čemur pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, da mu sploh ni bilo znano, da ima pri sebi ponarejen denar. Sodišče prve stopnje je tako pravilno po oceni tako obtoženčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov lahko z vso zanesljivostjo zaključilo, da so v obtoženčevem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. in ne po 4. odst. 249. čl. Kazenskega zakonika.