TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Elektrogospodarska organizacija lahko uporabi ukrep ustavitve dobave
električne energije zaradi neplačanega računa (9. točka 45. člena
pravilnika o splošnih pogojih za dobavo električne energije - Ur.l.
SRS, št. 16/77) le, dokler ne poteče zastaralni rok po 22. členu ZZT
(Ur.l. FLRJ, št. 40/53 - primerjaj 378. člen ZOR). Po poteku
enoletnega zastaralnega roka prisilna uveljavitev terjatve na ta
način ni več dopustna, ker je terjatev postala naturalna.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in je toženi
stranki naložilo, da v tožnikovem stanovanju v ..., znova priključi
elektriko, ki jo je odklopila zaradi neplačanega računa v višini
4.789,30 din. Po ugotovitvah prvega sodišča je tožena stranka
odklopila elektriko že po zastaranju svoje terjatve. Tega pa ne more
storiti. Če je zamudila rok za legalno uveljavljanje terjatve pred
sodiščem, sedaj ne more izsiliti plačila z odklopom elektrike. To bi
bilo v nasprotju z načeli pravičnosti, poštenja in morale in take
pravice ji tudi Pravilnik o splošnih pogojih za dobavo električne
energije ne daje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče
stranke kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo prve stopnje iz tehle
razlogov:
Tožena stranka v pritožbi ne pove, zakaj naj bi prvo sodišče zmotno
in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po mnenju pritožbenega
sodišča je prvo sodišče vse odločilne dejanske okoliščine dovolj in
pravilno raziskalo, ter so med strankama več ali manj nesporne. Iz
tega pritožbenega razloga zato pritožbi ni moglo ugoditi. Izpodbijana
sodba pa tudi v pravnem pogledu nima napak. Pritožbeno sodišče ni
ugotovilo bistvenih formalnih kršitev, na katere mora paziti po
uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena zakona o pravdnem postopku).
Poleg tega se v celoti strinja z materialnopravno odločitvijo prvega
sodišča. Tožena stranka se ne more kadarkoli poslužiti samopomoči, ki
jo predvideva Pravilnik o splošnih pogojih za dobavo električne
energije (Ur.l. SRS, št. 16/77). Če bi to dopustili in če bi v tem
smislu tolmačili določbe 45. člena že omenjenega pravilnika, bi s tem
obšli določbe za konkretni primer veljavnega zakona o zastaranju
terjatev (Ur.l. FLRJ, št. 40/53 in 57/54). Poleg tega bi toženi
stranki kot upniku v primerjavi z drugimi upniki neutemeljeno
priznali nek izjemni položaj. Namesto da bi se tako kot ostali upniki
poslužila sodne poti, bi ji dopustili, da si sama kadarkoli in mimo
legalnih možnosti izsili svoje pravice z neposrednimi ukrepi proti
dolžniku. Končno bi bilo takšno tolmačenje citiranega pravilnika tudi
v popolnem nasprotju z načeli pravne varnosti. Zato je povsem
nesprejemljivo. Edino pravilna je takšna razlaga, kot jo zagovarja
prvo sodišče. Tožena stranka lahko z ustavitvijo dobave električne
energije sili dolžnika k plačilu le do poteka zastaralnega roka,
oziroma do tedaj, dokler njena terjatev ne zastara. Čim pa je njena
terjatev na plačilo dobavljene električne energije zastarana, z
omenjenim prisilnim ukrepom ne more več doseči plačila. Tudi v
konkretnem primeru zato ni smelo ustaviti dobave in ponovne
priključitve elektrike ne more pogojevati s plačilom zastarane
terjatve. Tožbeni zahtevek tožnika je dolžna brezpogojno izpolniti,
kot ji je naložilo sodišče prve stopnje. Izpodbijana sodba je torej v
celoti pravilna. Pritožbeno sodišče je zato ni spremenilo, temveč je
pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.