TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Sodišče prve stopnje je poudarilo, da C. C. zaslišan kot priča svoje izjave policistom ni nikoli izrecno zanikal ter da mu je bila prebrana in jo je tudi podpisal, kar pa uradnemu zaznamku še ne daje dokazne vrednosti. Bistveno namreč je, da v svojih izpovedih v preiskavi in na glavni obravnavi izjave policiji ni potrdil kot verodostojne in resnične, posledično pa vsebina uradnega zaznamka ni postala del njegove izpovedi, s čimer bi pridobila vrednost in moč dokaza v kazenskem postopku. Podpis takrat osumljenega C. C. na uradnem zaznamku prav tako ne potrjuje resničnosti njegove vsebine, temveč le, da mu je bil uradni zaznamek prebran in vročen.

Kljub temu, da C. C. svoje izjave policiji v izpovedbah ni potrdil, jo je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja in obtoženčeve krivde upoštevalo in nanjo oprlo svoje dokazne zaključke o odločilnih dejstvih, presojo resničnosti vsebine izjave pa je gradilo na v dokaznem postopku izvedenih dokazih. Uradnemu zaznamku o zbranih obvestilih od osumljenca, ki v okoliščinah konkretne zadeve ne more biti predmet dokazne presoje, je torej dalo dokazno moč in vrednost, ga ocenjevalo kot dokaz ter tudi po oceni pritožbenega sodišča na njegovo vsebino pretežno oprlo zaključke izpodbijane sodbe. Takšno postopanje prvostopenjskega sodišča je v nasprotju z ustaljenimi stališči procesnopravne teorije in sodne prakse, da je dokazna vrednost uradnih zaznamkov, ki jih sestavi policija, omejena, da niso dokaz v kazenskem postopku in da nanje ni mogoče opreti obsodilne ali oprostilne sodbe.