TFL Vsebine / Pravna mnenja

PREVOD:
a)
Pri odločanju o stroških pravdnega postopka je treba praviloma
upoštevati tako tožnikov kot tudi toženčev uspeh v pravdi,
upoštevajoč, kateri stroški so bili potrebni za pravdo (načelo
kavzalnosti);
b)
Izhajajoč od uspeha v pravdi kot temeljnega kriterija za povrnitev
stroškov stranki je treba postopati takole:
Najprej se ugotovijo stroški ene in druge stranke in to efektivni
stroški (stroški prič in izvedencev, ki so bili potrebni za pravdo)
kot tudi stroški odvetnika in takse v smislu 155. čl. ZPP.
To pomeni, da se ne bodo upoštevali tisti efektivni stroški, ki niso
vplivali na uspeh v pravdi.
Stroški za takse in odvetniški stroški, ki so bili potrebni, se
stranki priznajo glede na uspeh v pravdi.
V obračunskih pravdah, ko se knjigovodsko ali podobno izvedenstvo
izvaja v korist obeh strank, lahko sodišče odloči, da te stroške
nosita obe stranki sorazmerno uspehu v pravdi ne glede na to, katera
stranka je predlagala izvedenstvo in založila stroške.
Potem, ko se na prikazan način ugotovijo stroški strank, sodišče te
stroške pobota v smislu 2. odst. 154. čl. ZPP.
Sodišče odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške, če so stranke
približno enako uspele in imele približno enake stroške v pravdi,
stroški pa so bili za pravdo potrebni.
Če toženec delno prizna tožbeni zahtevek, se gornja pravila
uporabljajo samo za višino spornega dela zahtevka.
Gornje pravilo se ne uporablja v primeru odškodnine za nematerialno
škodo, o čemer odloča sodišče po prosti presoji. V teh zadevah
pripadajo tožniku v primeru delnega uspeha v pravdi vsi potrebni
efektivni stroški kot tudi stroški za takse in stroški zastopanja po
odvetniku, odmerjeni po odvetniški tarifi sorazmerno uspehu v pravdi.
Tožena stranka lahko v takih pravdah zahteva povrnitev stroškov samo,
če je s svojo obrambo v celoti uspela.
ORIGINAL:
a)
Kod odlučivanja o troškovima parničnog postupka treba u pravilu
uzimati u obzir kako tužiočev, tako i tuženikov uspeh u parnici,
vodeći računa koji su troškovi bili potrebni za uspeh u parnici
(načelo kauzaliteta);
b)
Polazeći od uspeha u parnici kao osnovnog kriterija za dosudu
troškova stranci, ima se postupiti na sledeći način:
Najpre se utvrdjuju troškovi jedne i druge stranke i to kako
efektivni troškovi (troškovi svedoka i veštačenja koji su bili
potrebni za vodjenje parnice), tako i troškovi advokata i takse u
smislu čl. 155. ZPP.
To znači da se neće uzeti u obzir oni efektivni troškovi koji nisu
bili od značaja za uspeh u parnici.
Troškovi takse i advokatski troškovi, ukoliko su bili potrebni,
priznaju se stranci prema uspehu u parnici.
U obračunskim parnicama kada se knjigovodstveno ili drugo slično
veštačenje izvodi u korist obeju stranaka sud može odlučiti da te
troškove, bez obzira na to koja je stranka predložila veštačenje i
predujmila troškove, snose obe stranke u srazmeri uspeha u parnici.
Pošto se na izneti način utvrde troškovi stranaka sud će ove troškove
izmedju stranaka prebiti u smislu čl. 154. st. 2. ZPP.
Sud će odrediti da svaka stranka snosi svoje troškove ako su stranke
približno jednako uspele i imale približno jednake troškove u
parnici, a troškovi obeju stranaka su bili potrebni za vodjenje
spora.
U slučaju da je tuženi delimično priznao tužbeni zahtev gornja
pravila se primenjuju samo na visinu osporenog dela.
Gornje pravilo se ne primenjuje kada su u pitanju zahtevi za naknadu
nematerijalne štete o kojima sud odlučuje po slobodnoj oceni. U ovim
stvarima u slučaju delimičnog uspeha u parnici tužiocu pripadaju svi
efektivni troškovi nužni za ostvarenje zahteva, kao i troškovi takse
i troškovi advokatskog zastupanja odredjeni prema sudskoj odnosno
advokatskoj tarifi prema postignutom uspehu u parnici.
Tužena stranka u ovakvim parnicama može tražiti naknadu troškova samo
onda ako je svojom odbranom u celosti uspela.