TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zavarovalnica, ki je na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je vložila revizijo, plačala odškodnino zaradi telesnih poškodb in
prizadetega zdravja, lahko od oškodovanca, ki mu je bil del tožbenega zahtevka v revizijskem postopku zavrnjen, utemeljeno zahteva vrntiev preveč plačanega zneska (četrti odstavek 210. in 216. člena ZOR).

Obrazložitev:

Oškodovanka se je poškodovala v nesreči pri delu. V pravdi proti zavarovalnici iz naslova nepremoženjske škode je pri sodišču prve stopnje uspela z odškodninskim zneskom v višini 60.000,0 SIT. Oškodovankini pritožbi je sodišče druge stopnje ugodilo in odškodnino zvišalo na 2.007.000,00 SIT. Navedeni znesek je zavarovalnica poravnala, ko je oškodovanka proti njej predlagala izvršbo. Vendar pa je zavarovalnica proti sodbi sodišča druge stopnje vložila tudi revizijo. Z njo je uspela tako, da je bila vzpostavljena prva sodba z njeno odškodninsko obveznostjo v znesku 600.000,00 SIT.

S tožbo v tej zadevi je zato zavarovalnica kot tožeča stranka od oškodovanke kot toženke zahtevala vrnitev preveč plačanega zneska v višini 1.994.064,75 SIT.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo s sklicevanjem na določbo 216. člena ZOR. Plačana je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo, toženka pa je bila ob plačilu poštena prejemnica. Iz enakih razlogov je sodbo sodišča prve stopnje na pritožbo tožeče stranke (zavarovalnice) potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Po stališčih obeh sodišč ni bilo mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Denar je oškodovanka že porabila. Zato bi bilo zanjo prežko, da bi ga morala vrniti.

Revizijsko sodišče, ki je odločalo o reviziji tožeče stranke, je reviziji ugodilo, sodbo nižjih sodišč spremenilo in tožbenemu
zahtevku ugodilo. Zavarovalnica pri izplačilu ni imela izpolnitvene volje. Plačala je zaradi preteče izvršbe. Prepričana je bila, da je
terjatev v pretežnem delu napačna in se je zaradi preteče izvršbe sprijaznila z začasnim prikrajšanjem. Podlaga za plačilo je pozneje odpadla, zaradi česar je nastopila obveznost vrnitve (četrti odstavek 210. člena ZOR). Če obveznosti ne bi prostovoljno izpolnila, bi bil znesek izterjan v izvršilnem postopku. Preplačani znesek bi nato zavarovalnica izterjala z nasprotno izvršbo (59. člen tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku). To, kar bi lahko zahtevala z nasprotno izvršbo, je tokrat storila s tožbo. Zahtevani znesek torej ni bil plačan neutemeljeno ali v dvomu, temveč izključno zato, da tožeče stranke kot prikrajšnica ne bi prizadele neugodne posledice prisilne izterjave. Zavarovalnica je plačala nekaj, česar ni hotela plačati, pa je zaradi pravnomočne sodbe in preteče izvršbe morala.