TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ, za

katerega ravnanje jamči, v zvezi z opravljanjem službe povzroči

tretji osebi, je določena v 26. čl. Ustave (primerjaj 172. čl. ZOR,

sedaj 148. čl. OZ).

Sodišče prve stopnje se do okoliščin v zvezi s konkretnim davčnim

postopkom ni opredelilo. Vendar bi se zaradi tožbenih trditev moralo,

saj ni izključen odločilen pomen določb o rokih za odločbe v upravnem

postopku. Stari zakon o splošnem upravnem postopku, uporabljiv za

konkretni primer (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ki je imel

glede tega sicer enake določbe kot novi zakon (Uradni list RS, št.

80/99, 70/2000), je določal izdajo odločbe prve stopnje čimpreje,

najpozneje v dveh mesecih, in izdajo odločbe o pritožbi, brž ko je to

mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva vložene pritožbe.

Odločilni pomen tako določenega instrukcijskega roka namreč

pritožbeno sodišče razume zato, ker je šlo v konkretnem davčnem

postopku za konstitutivno in suspenzivno odločbo davčnega organa, ko

je bila izvršitev odločbe vezana na njeno dokončnost. Zaradi tega ni

a priori brez podlage trditev tožeče stranke, da je dolgost postopka

povzročila celoten znesek obrestne obveznosti nad tistim, ki bi ga

pri predpisanem časovnem teku postopka morala plačati tožeča stranka

zaradi zamude s plačilom odmerjenega davka. Ker je torej v konkretnem

davčnem postopku prisilno izvršljiva šele dokončna odločba davčnega

organa, se postavlja vprašanje o njegovi zadostni strokovni skrbnosti

pri upoštevanju predpisane metode dela (primerjaj 2. odst. 18. čl.

ZOR, sedaj 2. odst. 6. čl. OZ).