TFL Vsebine / TFLGlasnik

Bralec se morda sprašuje, kakšno povezavo ima uvod z naslovom tega članka. Povezavo med učinkovitostjo delovanja slovenskih sodišč in gradbenimi projekti habsburške monarhije je resnično težko najti. Kljub temu pa je možna določena primerjava učinkovitosti obeh sistemov.

Delovanje sodišč oziroma vodenje sodnih postopkov je predpisano že z Ustavo RS.¹ V skladu s 23. členom Ustave ima vsakdo pravico do sodnega varstva. V okviru te ustavne pravice ima vsakdo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Skladno z navedeno ustavno pravico je zakonodajalec sprejel Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja² (ZVPSBNO).³ Poleg tega Zakon o pravdnem postopku (ZPP)⁴ v 11. členu določa načelo ekonomičnosti, katerega smisel je med drugim časovno učinkovito vodenje procesnih dejanj. ZPP z navedeno določbo izrecno določa, da si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Sodni (pravdni) postopki bi glede na ustavna in zakonska določila morali potekati oziroma se zaključiti v najkrajšem možnem času. Vsak subjekt, ki svoj zahtevek uveljavlja pred sodiščem, zato utemeljeno pričakuje prizadevanje sodišča, da bo postopek zaključilo v čim krajšem času in brez nepotrebnega odlašanja.

Kako se v praksi udejanja pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, najbolj občutijo stranke sodnih postopkov. Le-te imajo pogosto občutek, da sodni postopek, v katerem so udeležene, traja predolgo. Med našimi kolegi bi se težko našel odvetnik, ki mu stranka ne bi nikoli potarnala, da postopek pred sodiščem že predolgo traja in da bi sodnik oziroma sodnica odločitev že lahko sprejela. Zaradi nerazumevanja strukture sodnih postopkov je tarnanje strank v zvezi z dolgotrajnostjo postopka včasih neupravičeno. Ne glede na subjektivno oceno strank pa se kljub poznavanju strukture sodnih postopkov tudi odvetniki ne moremo znebiti občutka, da številni sodni postopki zaradi neučinkovitega delovanja sodišč potekajo nerazumno dolgo. Naj v nadaljevanju navedem zgolj nekaj primerov iz lastne prakse.

Primer 1

V gospodarski zadevi sem vložil tožbo zaradi plačila denarnega zneska. Ker po skoraj treh mesecih še vedno nisem prejel odgovora na tožbo, sem na sodišče vložil poizvedbo o stanju postopka. Čez nekaj dni sem s sodišča prejel obvestilo, da so tožbo pravkar poslali v vročitev toženi stranki.

Primer 2

Na okrajno sodišče v manjšem kraju sem januarja 2021 vložil tožbo zaradi priposestvovanja služnosti. Obe stranki sta vse pripravljalne vloge vložili že do sodnih počitnic, prav tako sta obe stranki predložili vse dokaze, ki so relevantni za odločanje. Ker pripravljalni narok oziroma prvi narok za glavno obravnavo še ni bil razpisan, sem vložil prošnjo za pospešitev postopka. S sodišča sem pred nekaj dnevi prejel odgovor, da sodišče trenutno razpisuje naroke v zadevah, v katerih so bile tožbe vložene leta 2019.

Primer 3

Na okrajno sodišče v manjšem slovenskem kraju je bil marca 2018 vložen predlog za delitev solastnine (nepremičnin).⁵ Postopek na prvi stopnji še ni končan. Sodišče še ni zaslišalo niti strank postopka niti izvedencev.

Primer 4

Marca 2018 je bila vložena tožba zaradi plačila denarnega zneska. Ključna dejstva stranke dokazujejo s pričami. Sodišče še ni zaslišalo niti ene priče niti strank, čeprav so bili izvedeni že trije naroki. Stranke je sodišče na narokih vztrajno prepričevalo, naj sklenejo sodno poravnavo, čeprav je bilo iz okoliščin jasno, da sklenitev poravnave ni možna.

Ali v teh primerih sodišča postopajo učinkovito in v duhu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, naj bralec presodi sam. Če stranka meni, da ji je kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, lahko skladno z ZVPSBNO vloži določena pravna sredstva.⁶ Vendar pa možnost uporabe pravnih sredstev na podlagi ZVPSBNO ne rešuje osnovnega problema. Tudi če s pravnimi sredstvi, določenimi v ZVPSBNO, stranka uspe, se čas, v katerem stranka čaka na odločitev sodišča, ne more zavrteti nazaj.

Ne morem se znebiti občutka, da zgoraj našteti primeri niso osamljeni, saj v zgolj moji odvetniški praksi obstaja še nekaj podobnih zadev. Če opisani primeri ne veljajo za izjeme in je podobnih zadev več, ima večje število nerazumno dolgo trajajočih postopkov (negativne) posledice. Naj navedem zgolj nekatere:

1. V primeru dolgotrajnih sodnih postopkov stranke ne morejo uveljavljati svojih pravic v razumnem roku, s čimer se zaupanje v delo sodišč zmanjšuje. Posledično se pri strankah oziroma potencialnih strankah zmanjšuje interes za reševanje sporov na sodiščih.
2. Zaradi zmanjšanja zaupanja v delo sodišč in zmanjšanja interesa strank za reševanje sporov pred sodišči se pri strankah poveča verjetnost za urejanje razmerij na načine, ki niso skladni z veljavnim pravom. Morda se pri strankah poveča tudi zanimanje za alternativno reševanje sporov (mediacija ipd.), kar pa predstavlja pozitivno posledico.
3. Zaradi pretirane dolgotrajnosti nekaterih sodnih postopkov bomo dolgoročne posledice najverjetneje občutili tudi odvetniki. Če družba ne bo zaupala v sodni sistem in sodišča ne bodo prepoznana kot institucije, ki v razumnem času odločijo o sporni zadevi, se posamezniki ne bodo odločali za urejanje razmerij v okviru sodnih postopkov. S tem se bodo zmanjšale tudi potrebe po odvetniških storitvah.

Sklep

Organizacija dela na sodiščih bi morala biti vzpostavljena na način, da zaostanki v opisanih postopkih sploh ne bi mogli nastati. Menim, da nikakor ni mogoče upravičiti ravnanja sodišča, da v skoraj treh mesecih ne uspe poslati tožbe nasprotni stranki (in je brez urgiranja najverjetneje še vedno ne bi). Prav tako menim, da ni mogoče upravičiti večletnega trajanja relativno enostavnih sodnih postopkov na prvostopenjskih sodiščih.

Opisani primeri sodnih postopkov vzbujajo dvom o učinkovitosti delovanja celotnega sodnega sistema. Če nekoliko poenostavimo, se zdi, da za razdelitev nekaj nepremičnin ali odločitev, komu med dvema strankama pripada določena vsota denarja, slovensko sodišče potrebuje toliko časa, kot so nekoč potrebovali za izgradnjo proge med Dunajem in Celjem.

Če bi se habsburški gradbeni mojstri lotili gradnje železnice s hitrostjo oziroma učinkovitostjo nekaterih slovenskih sodišč, bi železniško progo med Dunajem in Trstom verjetno gradili še danes.

¹ Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.

² Ur. l. RS, št. 67/12.

³ ZVPSBNO v 2. členu določa: »Stranka v sodnem postopku, udeleženec po zakonu, ki ureja nepravdni postopek, in oškodovanec v kazenskem postopku ima pravico, da o njenih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njej v njeni zadevi pred sodiščem odloča sodišče brez nepotrebnega odlašanja.«

⁴ Ur. l. RS, št. 73/07 in nasl.

⁵ Predmet delitve je manjša kmetija.

⁶ ZVPSBNO v 3. členu določa naslednja pravna sredstva: nadzorstvena pritožba, rokovni predlog in zahteva za pravično zadoščenje.