TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Toženec mora v osmih dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti 223,99 EUR stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo dalje.

Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta jo sklenili pravdni stranki v konkretnem primeru, ni bila od delovnega razmerja neodvisna pogodba. Prav nasprotno, konkretne okoliščine primera utemeljujejo sklep, da ni bila le koneksna pogodbi o zaposlitvi, temveč to tudi dopolnjuje - dodatno ureja pravice in obveznosti iz delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Skladno s prvim odstavkom 126. člena ZDR-1 je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno z avtonomnimi pravili. Razlog pogodbene obveznosti (causa) v konkretnem primeru ni bilo plačilo za opravljeno delo v smislu delodajalčeve dajatvene obveznosti v zameno za delavčevo delo. Dogovora o tem ni mogoče najti niti v pogodbi o zaposlitvi niti v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerjih. Toženec okoliščin v tej smeri tudi ni zatrjeval. S ponudbo za sklenitev najemnega razmerja po znižani najemnini je tožnica uresničevala jasen ekonomski interes, da delavec ostane v delovnem razmerju še določen čas po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (vnaprejšnja denarna spodbuda za bodočo lojalnost), ki se je ujemal z ekonomskim interesom toženca po cenovno ugodnejšem bivanju v času trajanja najemnega razmerja.

Določba drugega odstavka 4. člena Pogodbe je tožencu sicer naložila določeno finančno breme v primeru predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (otežila odpoved), a ta poseg ni bil takšen, da bi kršil prepoved prisilnega dela iz 49. člena Ustave, in bi bilo zato treba poseči v načelo prostega urejanja pogodbenih razmerij (3. člen OZ).