TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da odslej glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna plačati:

- prvo tožniku znesek 12.349,83 EUR,

- drugo, tretje in četrto tožniku skupaj 12.349,83 EUR,

- peto tožniku 9.262,37 EUR,

- šesto tožniku 18.524,74 EUR,

- sedmo tožniku 18.524,74 EUR,

vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 10. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni."

II. V presežku, za znesek 4.994,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 10. 2012 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka.

IV. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

V skladu drugim odstavkom 78. člena ZDen zapuščina pokojnega denacionalizacijskega upravičenca preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, zato je najkasneje ob pravnomočnosti le - te na dediče denacionalizacijskega upravičenca prešel tudi premoženjski zahtevek po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe v smeri, da z dodatnim sklepom o dedovanju ni zajeta tudi terjatev, ki je predmet tega postopka, neutemeljene.

Prav tako je sodna praksa izoblikovala stališče, da zahtevek po 72. členu ZDen ni zahtevek glede katerega bi dediči, kot člani skupnosti dedičev, morali nastopati skupaj. Podlaga tožbe je namreč prikrajšanost upravičenca do denacionalizacije oziroma njegovih dedičev, ker premoženja v času od uveljavitve ZDen do izdaje odločbe o denacionalizaciji niso mogli uporabljati oziroma ga upravljati in z njim razpolagati. Niti splošna obligacijska določila, niti 72. člen ZDen dedičev ne silijo, da zahtevek po 72. členu ZDen uveljavijo skupaj. Posledica dejstva, da premoženja določen čas ni bilo mogoče uporabljati, ga upravljati oziroma z njim razpolagati, se je namreč odrazila v sferi vsakega od dedičev in zato vsak od njih samostojno odloča, ali bo to prikrajšanje uveljavil ali ne. Gre za individualno prikrajšanje in ne prikrajšanje skupnosti dedičev in je zato vsak od dedičev samostojno legitimiran za uveljavitev tovrstnega zahtevka.

ZDen sicer res ni določil, kdo so zavezanci za plačilo odškodnine iz drugega odstavka 72. člena, vendar je rešitev tega vprašanja v sodni praksi jasna. Vrhovno sodišče RS je namreč zavzelo enotno stališče, da je pasivno legitimiran za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja denacionalizacijski zavezanec. Glede tega, kdo je denacionalizacijski zavezanec, pa je pravdno sodišče vezano na izrek denacionalizacijske odločbe.

Če je izrek denacionalizacijske odločbe v nasprotju z dejanskim stanjem, bi morala toženka to napako odpraviti s pravnimi sredstvi v denacionalizacijskem postopku in tovrstnih ugovor ne more uveljavljati v predmetni pravdi. Upravna odločba je namreč izdana v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti te odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, je zato mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče ne more preizkušati ne njene pravilnosti, ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (13. člen ZPP). Navedeno je izraz načela prirejenosti postopkov, v skladu s katerim so sodišča in drugi državni organi, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, med seboj v položaju prirejenosti in vsak odloča v mejah svojih pristojnosti.

Za odločitev v zadevi ni bistveno, da navedena odločba z dne 1. 8. 1963 ni bila zemljiškoknjižno izvedena, saj vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je dejansko imel ob uveljavitvi ZDen pravico uporabe na spornih nepremičninah.

Vrhovno sodišče RS je namreč že večkrat pojasnilo, da ZDen v drugem odstavku 72. člena sicer res določa, da se ne priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, vendar razlaga te zakonske določbe po načelu a contrario pripelje do jasnega zaključka, da se tovrstni zahtevki denacionaliziranih upravičencev priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve denacionaliziranega premoženja.