TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, 1. točka odločbe Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 4. 10. 2001, se odpravi in zadeva vrne v tem obsegu toženi stranki v ponoven postopek.

Zahtevane nepremičnine so bile v času uveljavitve ZDen, tj. 7. 12. 1991, družbena lastnina v sredstvih A., p. o.. Lastninile so se na podlagi ZLKSDL (Uradni list RS, št. 89/99, popr. 107/99). Po 2. členu tega zakona so postali kulturni spomeniki, ki so bili na dan 23. 8. 1996 družbena lastnina v sredstvih podjetij in drugih pravnih oseb, ter na dan 5. 11. 1999 razglašeni kot kulturni spomenik državnega pomena, last države Republike Slovenije. Glede na to ureditev, ki je veljala v času sprejetja odločitve tožene stranke (4. 10. 2001), je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi Republika Slovenija. V času upravnega odločanja je varstvo, sedaj naravnih vrednot, urejal Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in popr. 31/00; v nadaljevanju: ZON). Zakonski dejanski stan iz določbe 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice, se nanaša na nepremičnine, ki so javno dobro, oziroma v terminologiji prejšnje družbeno-pravne ureditve, v kateri se je ZDen pripravljal, dobrine v splošni rabi. Tožena stranka je svoje stališče, da gre v obravnavanem primeru za takšne dobrine, ki jih je zakonodajalec z določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen izvzel iz vračanja v naravi, oprla na 51. člen ZNKD, ki je določal, da spomenika ali znamenitosti, ki je v družbeni ali javni (spremembe in dopolnitve ZNKD, Uradni list RS, št. 26/92) lastnini, ni mogoče odtujiti. Člen 51. ZNKD pa po mnenju sodišča ne more biti podlaga za dejanski sklep, da so nepremičnine Blejskega otoka javno dobro. Tega stvarnopravnega statusa ne dajejo tudi sicer izjemne prirodne lastnosti in z njimi spojeni arhitekturni posegi človeka, zaradi katerih je država že z Ustavo Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena) pooblaščena, da v javnem interesu vzpostavi ustrezno stopnjo in obseg varstva. Sodišče meni, da bi bilo z uporabo določb ZON in ZVKD, ki sta bila sprejeta leta 1999, poseženo v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, kakršnega varuje v letu 1991 sprejeti ZDen. Da gre pri denacionalizaciji za pričakovano pravico, in se morajo vsi vzdrževati posegov vanjo, pa je v svojih odločbah menilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločbe, št. U-I-95/91, U-I-431/94, U-I-22/95, U-I-119/94, U-I-107/96, U.I-326/98, U-I-138/99). Ker je tožena stranka oprla svojo odločitev na 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi s 51. člen ZNKD, ki pa jo je napačno razlagala, je moralo sodišče 1. točko izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevek za vrnitev podržavljenih parcel v last in posest, odpraviti. Vrnitev podržavljenega premoženja v naravi in vrnitev v obliki odškodnine sta le dve obliki enega zahtevka, ki ga je denacionalizacijski upravičenec moral vložiti v roku iz 64. člena ZDen, zahtevano obliko denacionalizacije pa lahko spreminja le do odločbe na prvi stopnji (130. člen ZUP/86).