TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
V primeru, ko starši in otroci živijo v tujini in se preživnina
plačuje v tujini, je mogoče na zahtevo stranke preživnino sodno
določiti v devizah, ne glede na to, ali imajo stranke položaj tuje
ali domače osebe po 17. členu zakona o deviznem poslovanju (Ur.l.
SFRJ, št. 66/85). Plačevanje in sprejemanje plačil v devizah med
domačimi osebami ter med domačimi in tujimi osebami je namreč po 16.
členu zakona o deviznem poslovanju prepovedano samo na ozemlju SFRJ.

S sodbo sodišča prve stopnje je tožniku naloženo, da mora prispevati
za preživljanje svojih mld. otrok mesečno po 200 DM za vsakega.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Zoper sodbo
druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe
materialnega prava. Sodišče bi preživnino moralo določiti v dinarjih,
ne pa v nemških markah.
Vrhovno sodišče SR Slovenije je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in
v razlogih navedlo:
Zakon o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ, št. 66/85) v 16. členu
prepoveduje plačevanje in sprejemanje plačil v devizah med domačimi
osebami ter med domačimi in tujimi osebami na ozemlju SFRJ.
Jugoslovansko državljanstvo, na kar se v svoji reviziji sklicuje
tožnik, ni kriterij, zaradi katerega bi bilo plačevanje v devizah po
zakonu dopustno ali ne. Po določbi 17. člena je namreč domača oseba
po tem zakonu fizična oseba, s stalnim prebivališčem v Jugoslaviji.
Ker pa stranki in njuni otroci živijo v Nemčiji in se preživnina
plačuje tam, ne pa na ozemlju Jugoslavije, je po določbi 16. člena že
iz tega razloga dovoljeno plačevanje v devizah, ne glede na to, ali
imata stranki glede na svoje stalno prebivališče status tuje ali
domače osebe. Tudi druge določbe zakona potrjujejo tako stališče.
Prepoved imeti devizna sredstva v tujini namreč glede na določbo 81.
člena ne velja za jugoslovanske državljane na začasnem delu v tujini.
Glede preživljanja družinskih članov v tujini ima zakon v 77. členu
celo določbo, da pooblaščene banke smejo prodajati devize za
zadovoljevanje potreb občanov za preživljanje družinskih članov v
tujini. Poleg tega smejo občani devize z deviznih računov uporabiti
med drugim tudi za potrebe svojih družinskih članov (71. člen
zakona). Vse to potrjuje, da zakon o deviznem poslovanju kot predpis
materialnega prava, ki ureja to področje, dovoljuje plačevanje
preživnine v devizah v primerih, kot je obravnavani, ko stranki in
otroci živijo v tujini. Da je taka ureditev smotrna, je očitno. Režim
drsečega tečaja dinarja bi v primeru dinarske preživnine povzročal
stalno zaostajanje realne vrednosti prisojene preživnine.
Ker v predpisih ni ovire za plačevanje preživnine v tuji valuti ob
pogojih, ki so navedeni zgoraj, tudi ni ovire, da se v takih primerih
preživnina sodno določi v tuji valuti, če preživninski upravičenec
tako zahteva. Materialno pravo je bilo zato v tem pogledu pravilno
uporabljeno.