TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba četrtega odstavka 59. člena Kazenskega zakonika, na način iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku, ter določba tretjega odstavka 289. člena Zakona o kazenskem postopku.

Situacijo preklica pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja ureja 59. člen KZ-1. Ta določba ureja tako imenovani obligatorni preklic, če stori obsojenec preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera mu je sodišče izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen (prvi odstavek 59. člena KZ-1), in fakultativno odločanje o preklicu pogojne obsodbe, ki omogoča sodišču prosto izbiro med tremi možnostmi: 1) prekliče pogojno obsodbo in izreče enotno kazen za novo kaznivo dejanje in za kaznivo dejanje iz preklicane pogojne obsodbe, 2) ne prekliče pogojne obsodbe, temveč jo razširi še na novo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer tudi določi (novo) enotno kazen in novo preizkusno dobo, ali 3) ne prekliče pogojne obsodbe, temveč jo pusti takšno kakršna je, za novo storjeno kaznivo dejanje pa storilcu izreče kazen, ki se tudi izvrši (drugi, tretji in četrti odstavek navedenega člena). Če sodišče razširi pogojno obsodbo tudi na novo kaznivo dejanje, določi v njej eno samo kazen, poleg tega pa določi tudi novo preizkusno dobo. Razširjena pogojna obsodba, ki vključuje obsodbo za novo storjeno kaznivo dejanje, velja za novo kazensko sankcijo in zato tudi nova določena preizkusna doba začne teči od pravnomočnosti nove sodbe. Sodišče je določbe o preklicu (obligatornem in fakultativnem) dolžno upoštevati, oziroma ni v prosti presoji sodišča ali bo te določbe upoštevalo ali ne. Če jih ne, je podana kršitev kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP).

Ker so v obravnavani zadevi podani pogoji, ki so po 59. členu KZ-1 podlaga za odločanje o preklicu pogojne obsodbe, konkretneje, glede na izrečeno kazensko sankcijo, podlaga za odločanje o fakultativnem preklicu, je sodišče, kot to upravičeno uveljavlja vrhovni državni tožilec, s tem ko ni izreklo enotne (razširjene) pogojne obsodbe v korist obsojenca, kršilo določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče mora namreč glede novega kaznivega dejanja vedno odločati še o že prej izrečeni pogojni obsodbi. Odločanje o tem ni v prosti presoji sodišča.

Upravičeno pa vrhovni državni tožilec uveljavlja tudi kršitev določbe tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki jo je storilo višje sodišče s tem, ko je obveznost izreka enotne pogojne obsodbe zavrnilo s prevalitvijo domnevnega dokaznega bremena na državnega tožilca, namesto da bi ga izpolnilo samo. Kot je bilo že pojasnjeno, je odločanje o preklicu pogojne obsodbe, če so seveda za to izpolnjeni pogoji, obvezno. Sodišče mora po tako imenovani instrukcijski maksimi, takoj ko pridobi podatke o predkaznovanosti storilca, samo pribaviti ustrezne kazenske spise. Navedeno izhaja že iz temeljnega načela kazenskega postopka – iskanja materialne resnice (prvi odstavek 17. člena ZKP), ter konkretneje, iz tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki predsedniku senata omogoča, da tudi brez predloga strank priskrbi nove dokaze. Ta možnost se seveda ob dejstvu, da je izrekanje o enotni pogojni obsodbi obvezno, spremeni v dolžnost, oziroma mora predsednik senata brez predloga strank priskrbeti za glavno obravnavo spise oziroma podatke in dokaze, ki so pomembni, bodisi za izrekanje enotne kazni oziroma za odločanje o preklicu pogojne obsodbe. Zato je stališče višjega sodišča, da izrek razširjene pogojne obsodbe lahko temelji le na predlogu državnega tožilca in še to zgolj takrat, ko je podan ustrezen dokazni predlog za pribavo spisov, tudi s procesnega vidika, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec v zahtevi, napačno oziroma v nasprotju z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP, saj je sodišče svojo obveznost pribave dokazov prevalilo na stranko, kar je posledično pripeljalo do izreka nezakonite sankcije.