TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 44338/2012 z dne 24. 3. 2015 se zavrne.

Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njeno zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je kot hči obsojenega vložila zoper sodbo Izrednega vojaškega sodišča Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije iz t. i. kočevskega procesa, razglašeno 11. 10. 1943. Z njo je Izredno vojaško sodišče očeta pritožnice obsodilo, da je storil kaznivo dejanje zločinstva narodnega izdajstva. Izreklo mu je smrtno kazen, ki je bila po razglasitvi sodbe tudi izvršena.    Predmet presoje v postopku s to ustavno pritožbo je takó sodba Vrhovnega sodišča, izdana na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila pritožnica. Pravnomočna sodba, izdana v t. i. kočevskem procesu leta 1943, zoper katero je pritožnica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, je lahko predmet presoje v postopku s to ustavno pritožbo le toliko, kolikor bi bilo mogoče Vrhovnemu sodišču očitati, da je ob odločanju o pravnem sredstvu zoper tak akt kršilo "katero od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin". Po 82. členu Zakona o Ustavnem sodišču so ustavne pritožbe dovoljene samo zoper posamične akte, izdane po uveljavitvi Ustave. Zato Ustavno sodišče kršitev, kolikor so te uperjene neposredno zoper pravnomočno sodbo, izdano v t. i. kočevskem procesu, ni moglo presojati.   Kršitve, ki jih pritožnica očita sodbi Vrhovnega sodišča, je treba razdeliti v dva dela. V prvi del sodijo tiste, ki naj bi jih Vrhovno sodišče storilo zato, ker naj ne bi saniralo zatrjevanih kršitev iz pravnomočne sodbe, izdane v t. i. kočevskem procesu. V tem delu lahko Ustavno sodišče ocenjuje le, ali so stališča Vrhovnega sodišča v skladu s takrat veljavnimi načeli. Upoštevati je namreč treba, da se procesna dejanja sodišča lahko presojajo v luči prava, kakršno je bilo uveljavljeno v času sprejemanja odločitev sodišča, ki so predmet preizkusa. To pomeni, da merilo presoje teh stališč Vrhovnega sodišča ne izvira iz današnjega pojmovanja vsebine človekove pravice.    Zgornja premisa presoje prvega dela očitkov pritožnice so temeljna načela, ki so jih v upoštevnem obdobju v sojenjih pred vojaškimi sodišči priznavali civilizirani narodi. Kot taka je poleg načela zakonitosti mogoče prepoznati oziroma izluščiti določanje postopka sojenja s strani sodišč, seznanitev z obtožbo in v njej opredeljenimi očitki o kaznivem dejanju, izjavo obdolženca, javnost sojenja, obrambo z zagovornikom, ki je bil obdolžencu praviloma postavljen, seznanitev obdolženca z razlogi za obsodbo, izrekanje kazni na podlagi sodbe in odsotnost pravnega sredstva zoper obsodbo. Stališčem Vrhovnega sodišča spornosti z vidika navedenih standardov ni mogoče očitati. V delu očitkov, v katerem ni bilo z gotovostjo mogoče izluščiti v upoštevnem obdobju priznanega standarda, Ustavno sodišče presoje očitkov pritožnice ni moglo opraviti, saj stališča, ki ga je v zvezi s tem sprejelo Vrhovno sodišče, ni moglo ne ovreči ne potrditi.    V drugi del sodijo kršitve (njihov procesni vidik), ki naj bi jih Vrhovno sodišče storilo, ko je odločalo o posameznih očitkih pritožnice v zahtevi varstvo zakonitosti oziroma se je opredeljevalo do njih. Ker se je Vrhovno sodišče opredelilo do očitkov pritožnice, ki so bili za odločitev upoštevni, in je svojo oceno razumno obrazložilo, pravice iz 22. člena Ustave ni kršilo.