TFL Vsebine / TFLGlasnik

Boštjan Koritnik:
Drži, kar ste navedli, saj se prijatelji šalijo, da zbiram funkcije. A bi sam rekel, da predvsem zbiram naloge – sliši se nenavadno, a šele sedaj se učim, da moram in kdaj tudi zavrnem kakšno ponudbo. Hkrati pa ne prenesem monotonije in to je razlog, da vse to počnem, lahko pa bi rekel, da sem najbolj ponosen na kontakte, zveze in mrežo poznanstev z ljudmi, ki sem jo ustvaril v vseh teh letih, ko sem delal stvari, ki terjajo predvsem ustvarjanje odnosov. In pa seveda na oba otroka, Živo in Filipa, pa ne zato, ker sem ju pač (so)ustvaril, temveč predvsem zato, ker sta mi tako neverjetno podobna v svoji zgovornosti in načinu argumentacije. Že kot bodoča pravnika, se bojim.

TFL Glasnik:
Avtomatsko se zastavlja vprašanje, kako vse to zmorete – navajeni smo že, da dobivamo vaše maile okrog treh ponoči – kako to gre?

Boštjan Koritnik:
Res je. Deloholizem ni ne pohvalen in ne pozitiven ter se rad tolažim, da nisem deloholik; imam pa izjemno rad rezultate, izjemno rad delo opravim in včasih je pač treba tudi ob poznih urah - tisti, ki me poznajo, bodo rekli, da ne včasih, ampak redno ... Čez dan so telefonski klici, sestankovanja, pravi mir je med vikendi, med prazniki in v nočnem času, ko sonce zunaj ne »izziva«. Takrat lahko res največ naredim.

TFL Glasnik:
Na žalost običajna praksa?

Boštjan Koritnik:
Na žalost, saj so elektronske komunikacije omogočile marsikaj pozitivnega, a tudi inflacijo pisne komunikacije – včasih se je bilo treba usesti in na roko napisati pismo ali pa pač vse urediti na čim skrbneje načrtovanem sestanku. Na dan prejmem od 150 do 200 e-sporočil in preprosto med tednom ne utegnem odgovoriti na vse.

TFL Glasnik:
Da ne bova samo naštevala, poglejva najprej vašo osrednjo funkcijo, to je tajnik Pravne fakultete v Ljubljani. Morda se nepoznavalcem zdi, da je bila ta funkcija pred leti namenjena ženskam, kajpada temu ni tako. Na nek način ste direktor vsega tega urejanja. Kaj delate kot tajnik?

Boštjan Koritnik:
Res je in včasih komu, ki ni iz akademskega sveta, v šali rečem, da kot tajnik kuham kavo in urejam cvetlične aranžmaje. Dejansko je tajnik poslovni direktor, član vodstva fakultete, ki edini ni vezan na mandat. Sem neposredno nadrejen strokovnemu osebju, nas je trenutno 23, hkrati pa imamo še 55 zaposlenih visokošolskih učiteljev in sodelavcev. Vodim oziroma zaradi izjemno dobrih sodelavcev predvsem nadzorujem vse tehnične in organizacijske zadeve. Za vsebinske zadeve in strategijo fakultete pa je odgovoren predvsem dekan s prodekani. Odkar sem na fakulteti, sem imel res srečo, saj smo bili s prejšnjim dekanom, profesorjem Juhartom, in smo s sedanjim, profesorjem Strbanom, res dobra ekipa.

TFL Glasnik:
In to zelo očitno. V preteklih zaposlitvah ste bili v zasebnem sektorju in me zanima, kako vam gre v javnem sektorju? Kaj se vam zdi najbolj časovno potratno, neučinkovito? Gotovo srečujete kup nekih ovir, ki so birokratske, administrativne. Kaj je bilo najbolj problematično in ste uspeli rešiti in s čim se sedaj spopadate?

Boštjan Koritnik:
Vaša izhodišča so razumljiva in izražajo tudi moje predsodke, ki sem jih imel do javnega sektorja. Imam deset let izkušenj v zasebnem sektorju in zdaj teče peto leto javnega sektorja. Bistvenih razlik ni, razen zahtev okolja. V zasebnem sektorju si odvisen od lastnikov, ki so lahko bolj ali manj naklonjeni ali sposobni razumeti naravo posla, tukaj pa si soočen, kot ste rekli, z različnimi administrativnimi in formalnimi zahtevami, ki so sicer pogosto ustvarjene z nekim namenom, rezultat pa je običajno ravno nasproten – znani so, recimo, postopki javnega naročanja. Ti ne zagotavljajo nujno ne najbolj kakovostnih in ne nujno najcenejših rešitev, a naj bi preprečevali zlorabe. Žal je poudarek na »naj bi«, saj postopkovna pravila v praksi težko presežejo človeško iznajdljivost. Niso pa nekoristna, to nikakor.

V zasebnem sektorju si glede tega veliko bolj fleksibilen. Druga stvar, s katero se preveč ukvarjamo, pa so informacije javnega značaja, saj je zakon [ZDIJZ – op. a.] spisan za katerokoli osebo, ki ima interes priti do podatka, kar seveda omogoča tudi zlorabe, zlorabo pravice pa je zelo težko dokazati, povzroči pa to, da se npr. en teden ukvarjamo z zbiranjem podatkov za neko novinarsko poizvedbo ali celo dopis zamerljivega soseda. In to kljub temu, da se gre morda zainteresirana oseba zgolj 'fishing' in nima nekega utemeljenega suma na nepravilnosti. Pač hoče vedeti. Zbiranje podatkov pa ustavlja poslovne procese in delo stoji, vse morda tudi le zaradi neke osebne »muhe«.

Hkrati pa vemo, da je mogoče vsak podatek v javnost lansirati senzacionalistično in prikazati negativno. In dejstvo, da so visoki prihodki posameznikov na univerzi posledica njihove uspešnosti na trgu, od česar ima posamezna fakulteta finančno korist, laboratorijsko opremo, stroje in predvsem v resničnem življenju očitno ustvarjanja sposobne učitelje, ki lahko to znanje prenašajo na študente, se v takih primerih preprosto ignorira. In ko pride enkrat negativna informacija v medije, te konotacije nobeno pojasnilo ne more sanirati, sposobni pa dvakrat premislijo, če bodo v takem okolju še delali. Treba večini tega ni.

TFL Glasnik:
V zadnjem času se veliko ukvarjate bodisi kot urednik, bodisi kot koordinator z ustvarjanjem komentarjev zakonov. Sedaj je aktualen komentar posebnega dela KZ-1. Kako ste se ga lotili, kakšne izkušnje imate?

Boštjan Koritnik:
Neponovljiva izkušnja in mislim, da se tega ne bi še enkrat lotil in sem srečen ter zadovoljen, da je tega konec. Vpletenih nas je bilo sto ljudi, projekt pa je trajal skoraj pet let, saj smo prvič k temu pristopili interdisciplinarno in res združili strokovnjake z različnih področij, npr. za kazensko pravo, družinsko pravo, farmacijo, za sodno medicino, za npr. letalsko pravo itd., med temi tudi odvetnike, tožilce, sodnike. To absolutno ni bilo preprosto in sem ponosen, da smo uspeli uskladiti vsa ta mnenja in stališča v neko kohezivno celoto. V enem primeru smo sicer pod členom pač objavili dva komentarja, kar ne govori ničesar negativnega o enem ali o drugem avtorju. Gre pač za različna vidika – znanost je odprta in je dobro, da ni dogmatično enostranska, bo pa to nedvomno koristno za prakso in tudi za zakonodajalca.

TFL Glasnik:
Vse z urednikovanjem in z založništvom je očitno vaša primarna ljubezen. Kaj bo naslednji tovrstni projekt?

Boštjan Koritnik:
Vsebinsko najzahtevnejše založniške projekte, tudi če so v sodelovanju z drugimi založbami, vsebinsko vodimo v okviru Založbe Pravne fakultete v Ljubljani, saj imam tukaj najbolj kompetentne sogovornike za zelo različna področja prava. Naslednji veliki projekt je denimo Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem. Besedila za prvo knjigo so že pripravljena in bodo izšla najpozneje v začetku januarja, urednika pa sta profesorica Polonca Kovač s Fakultete za upravo in dr. Erik Kerševan z Vrhovnega sodišča, z vrsto avtorjev z naše fakultete.

TFL Glasnik:
Pri povezovanju ste izjemni, očitno ste nekonfliktni in mreža znanstev, ki ste jo omenili v uvodu, je ključna. Sposobnost povezovanja pa je izjemno redka, sploh ko govorimo o Sloveniji. Kaj pa vaše nadaljnje ambicije?

Boštjan Koritnik:
To, da sem nekonflikten, je kompliment, ki si ga morda ne zaslužim povsem, saj znam biti konflikten, si pa izbiram bitke in vojne, kot drugo pa, kot – upam – razumen človek, nekatere stvari raje prepustim preteklosti. Zdi se mi, da je to lastnost tistih, ki želimo, da se poslovni odnos ohrani in po možnosti nadgradi. Z zamerami v poslovnem svetu ni lahko živeti, vsekakor pa si manj uspešen, kot bi lahko bil. Izjemen primer sodelovanja so vsakoletni Dnevi javnega prava, ki jih že tri leta organiziramo primarno Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in fakulteta, zraven pa še tri sicer konkurenčne družbe, vaša družba Tax-Fin-Lex ter Nebra in Uradni list Republike Slovenije. Rezultati tega sodelovanja so, kot veste, izjemni, tako z vidika stroke kot odnosov.

Moje nadaljnje ambicije so, da tisto, kar sem sprejel, uspešno dokončam in da poskušam z malo več zavedanja o pomanjkanju časa sprejemati naslednje projekte. Za zdaj mi ne gre najbolje …

TFL Glasnik:
No, vas bomo povabili v našo akademijo za poslovno in osebno rast.

Boštjan Koritnik:
Se absolutno strinjam, da delo na sebi zanemarjamo, ko delamo za druge.

TFL Glasnik:
In, kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Boštjan Koritnik:
Redko kateri konflikt prinese pozitivno posledico, sploh če ga ohranjamo, lahko pa je povod in začetek za boljše sodelovanje. Navsezadnje vsi vemo, da smo čustvena bitja. Zato je treba pri vsakem poslu zelo paziti na čustva in na interese, ki so sicer nam morda nesprejemljivi in nepredstavljivi, a hkrati povsem legitimni in predvsem realnost te druge osebe.