TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevam za varstvo zakonitosti obsojenega M. M. in njegovega zagovornika ter zagovornika obsojenega H. N. se ugodi in se za obsojena M. M. in H. N., glede obsojenih E. S. in S. K. pa po uradni dolžnosti, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti zatrjevane kršitve v zvezi z nezakonitostjo postopanja predsednice senata pri zavrženju zahteve za njeno izločitev, saj o tem, zakaj je bila zahteva zavržena, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti preizkus zakonitosti odločitve.

Sodišče prve stopnje se je pri utemeljevanju svojih dokaznih zaključkov na več mestih v obrazložitvi sodbe sklicevalo na sodbe, izdane zoper soobsojence, ki so krivdo na predobravnavnem naroku priznali oziroma so sklenili sporazum o priznanju krivde (na primer 11., 17., 29. točka obrazložitve sodbe), kar je v luči ustavne pravice do nepristranskega sojenja ter upoštevajoč ustavnoskladno razlago določbe 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP pri Vrhovnemu sodišču vzbudilo dvom v nepristranskost odločanja predsednice senata prvostopenjskega sodišča.

Ločevati je treba situacije, ko se pri izvrševanju kaznivega dejanja oseba, zoper katero prikriti preiskovalni ukrepi niso odrejeni, slučajno in nenadejano ujame v izvajanje ukrepov, odrejenih zoper drugo osebo, od situacij, ko se prikriti ukrepi z uporabo odredb, izdanih zoper druge osebe, osredotočeno izvajajo tudi zoper osebo, ki sodeluje pri izvrševanju kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila odredba izdana.

Na podlagi bolj kritične presoje spisovnega gradiva bi se po oceni Vrhovnega sodišča utegnilo izkazati, da se prikriti preiskovalni ukrepi niso izvajali le zoper tiste osumljence (sedaj obsojence), zoper katere so bile odredbe izdane, temveč so policisti brez ustrezne odobritve odredbodajalca v neki točki de facto sami razširili subjektivni domet sicer zakonitih odredb, izdanih zoper druge obsojence, na M. M. Če bi se ugotovilo, da so policisti odredbe, izdane zoper soobsojence, uporabili za osredotočeno zbiranje podatkov in informacij tudi zoper M. M., bi to pomenilo, da je bilo s takim ravnanjem poseženo v bistvo zahteve po predhodni kontroli teh ukrepov, ki posegajo v ustavne pravice posameznika.

Na podlagi dejanskega stanja, ki ne daje jasnih in prepričljivih odgovorov, ali je bila dejavnost policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih zoper soobsojence, v resnici usmerjena tudi zoper M. M., da se odkrije in razišče tudi njegova vloga pri izvrševanju kaznivih dejanj, sta sodišči zaključili, da zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve ustavnih pravic niso podane. V takšne zaključke pravnomočne sodbe je Vrhovno sodišče podvomilo, zato je izpodbijani sodbi na podlagi 427. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritrditi pa je treba zahtevi, da sodba sodišča prve stopnje v zvezi z dejanjem, ki se očita obsojenemu H. N., nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve sodbe namreč niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svoje zaključke o tem, zakaj šteje, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe vsebino posameznih izvedenih dokazov samo povzelo, ne da bi obrazložilo presojo teh dokazov v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP.

V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje so izostali razlogi o tem, kako je sodišče pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi.