TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se glede izpodbijane II. točke izreka sodbe ugodi in se v tem delu izpodbijana sodba razveljavi in se tožba s primarnim tožbenim zahtevkom, ki glasi: “

Tožena stranka, družba D. d.d. je dolžna tožeči stranki družbi S., Slovaška Republika v roku 15 dni plačati 2,088.567,87 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 26.245,52 EUR od dne 11. 8. 2010 dalje do plačila; - od zneska 313.127,21 EUR od dne 11. 9. 2010 dalje do plačila; - od zneska 136.232,71 EUR od dne 13. 10. 2010 dalje do plačila; - od zneska 423.212,23 EUR od dne 11. 11. 2010 dalje do plačila; - od zneska 18.540,07 EUR od dne 9. 2. 2011 dalje do plačila; - od zneska 459.553,17 EUR od dne 11. 12. 2010 dalje do plačila; - od zneska 445.068,42 EUR od dne 13. 1. 2010 dalje do plačila; - od zneska 7.020,82 EUR od dne 9. 2. 2011 dalje do plačila; - od zneska 258.698,74 EUR od dne 9. 2. 2011 dalje do plačila in - od zneska 868,98 EUR od dne 9. 2. 2011 dalje do plačila. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila”, zavrže. Pritožba tožeče stranke glede izpodbijane III. in IV. točke izreka sodbe se kot nedovoljena zavrže.

Pritožba tožene stranke glede izpodbijane III. in IV. točke izreka sodbe se zavrne in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

V dilemi ali gre za navidezno kumulacijo ali ne, mora sodišče pri generičnih zahtevkih ugotoviti, če gre za tako imenovani “isti denar” in v ta namen opraviti preprost test: vprašati se je potrebno ali bi tožnik, če bi se v eni pravdi skliceval na dve ali več pravnih podlag, dobil plačilo po obeh (vseh) temeljih.

Ni dvoma, da je tožeča stranka uveljavljala oba zahtevka (pristavek v podrednem zahtevku “plačati odškodnino„ ni odločilnega pomena) na isti historični dejanski podlagi - plačilo za opravljeno delo po podizvajalski pogodbi, za kar je izstavila več računov, ki so po njenem naročniku ostali neplačani, zato trdi, da jih mora plačati tožena stranka kot glavi naročnik del, ki je pogodbo sklepala po ZJN-2 in je po ZJN-2, na podlagi tega Zakona sprejeti Uredbi in po glavni izvajalski pogodbi je zavezana plačati direktno tožeči stranki, ker pa je kršila ZJN-2 in pogodbo,temelječo na javnem naročilu in plačala glavnemu izvajalcu, je s tem tožeči stranki povzročila škodo v višini neplačanih računov.

Predmet obeh tožbenih zahtevkov je “isti denar”.