TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni v pravni opredelitvi kaznivega dejanja poskusa umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika tako, da se obsojencu očitano kaznivo dejanje pravno opredeli kot poskus storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika.

II. Obsojencu izrečena enotna kazen 16 (šestnajst) let in 7 (sedem) mesecev zapora se razveljavi.

III. Obsojencu se za kaznivo dejanje po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika določi kazen 8 (osem) let zapora.

Nato se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika upoštevajoč že določeno kazen 2 (dva) meseca zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika,

izreče

enotna kazen 8 (osem) let in 1 (en) mesec zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obsojencu v izrečeno enotno zaporno kazen všteje čas pridržanja in pripora od dne 12. 4. 2022 od 8.56 ure dalje ter čas že prestane zaporne kazni.

IV. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Vsak odvzem življenja spečemu človeku še ne pomeni nujno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na zahrbten način v smislu 1. točke 116. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 218/98 z dne 21. 3. 2002 presodilo, da med primere umora na zahrbten način med drugim sodi umor speče žrtve, vendar pa umor spečega človeka ne bo umor na zahrbten način, ko ni odnosa zaupanja med storilcem in žrtvijo, na primer če nekdo ubije žrtev, na katero naključno naleti med spanjem v parku, čakalnici železniške postaje ali na drugem javnem kraju.

Opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije, da je obsojenec zlorabil zaupanje oškodovanca. Za izpolnitev zakonskega znaka zahrbtnosti bi morale biti v obravnavanem primeru v opisu kaznivega dejanja navedene še druge v postopku ugotovljene okoliščine: na primer, da sta bila obsojenec in oškodovanec prijatelja, da sta prebivala v skupni sobi azilnega doma, da sta se vrsto let poznala in podobno. Povedano drugače: kazensko pravni očitek storilcu, da je vzel oziroma v konkretnem primeru poskusil vzeti življenje na boku spečemu človeku ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka zahrbtnosti pri kaznivem dejanju umora po 1. točki 116. člena KZ-1.

Iz besedila 6. člena Direktive je nedvoumno razvidno, da je zahteva po seznanitvi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja namenjena zagotavljanju poštenega postopka, ki izključuje element presenečenja in zagotavlja možnost, da se obdolženec brani zoper spremenjeno pravno opredelitev kaznivega dejanja. Enak namen te ureditve - torej preprečevanje sodbe presenečenja in zagotavljanje možnosti obrambi, da se na s strani sodišča spremenjen opis dejanja in pravno opredelitev odzove, je razviden tudi iz sodbe SEU v zadevi BK-C-175/22, v kateri je sodišče poudarilo odločilni pomen obvestitve o pravni opredelitvi kaznivega dejanja za učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. Takšna seznanitev obdolženca je namreč med drugim bistvena zato, da bo lahko ustrezno organiziral svojo obrambo in po potrebi izpodbijal svojo krivdo s prizadevanji, da dokaže odsotnost enega ali več elementov očitanega mu kaznivega dejanja. Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da bi obdolženec, ki je obveščen o predvideni novi opredelitvi, svojo obrambo organiziral drugače.

Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru zgolj pritrdilo tezi vložnika, da iz kazenskopravnega očitka vsebovanega v obtožnici in izreku sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil na zahrbten način. Logična posledica takšne ugotovitve, ki ji zahteva za varstvo zakonitosti ne nasprotuje, je sprememba pravne opredelitve obsojencu očitanega ravnanja v milejšo obliko poskusa odvzema življenja oškodovancu, torej sprememba pravne opredelitve v kaznivo dejanje poskusa uboja. Takšna sprememba pravne opredelitve obsojenca (tudi upoštevaje trditve zahteve za varstvo zakonitosti) ne postavlja v položaj presenečenja in mu ne onemogoča pravice do obrambe.