TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbam obtoženih B.G., Ba.G., V.P. in R.T. ter njihovih zagovornikov se deloma ugodi ter izpodbijana sodba spremeni,

A)

glede obtoženega B.G. tako, da se ga iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP

- oprosti obtožbe, da je „kot stečajni upravitelj družbe H. d.o.o. - v stečaju, imenovan z odločbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. St 1 z dne 19.4.2005 pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri sklenitvi pogodbe o prodaji pravne osebe H. d.o.o. - v stečaju, pooblaščencu kupca R. d.o.o. dne 15.2.2008 prikazoval, da je sprožil vse ustrezne postopke s predlogi za realizacijo vpisov lastništva družbe H. d.o.o. na prodajanih nepremičninah skupaj s pravno osebo, da so vsa ta zemljišča „čista“ in zamolčal in s tem prikril, da so nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižni vložek št. x k.o. B., ki so bile ocenjene in prodane s pravno osebo kot njeno premoženje, na podlagi cenitve le-teh pa je bila določena tudi prodajna cena, dejansko javno dobro, v zvezi s čimer pa ni sprožil nobenega postopka za ukinitev tega statusa in ne poseduje listine, na podlagi katere bi bil status javnega dobra lahko ukinjen ter, da jih kupec z nakupom dejansko ne bo pridobil, zaradi česar je preslepil pooblaščenca družbe R. d.o.o., da je sklenil omenjeno kupoprodajno pogodbo za skupno ceno 4.169.000,00 EUR, ker pa je bila v ceni upoštevana tudi vrednost omenjenih nepremičnin v vrednosti 2.485.738,00 EUR, ki jih z nakupom ni pridobila, je družbi R. d.o.o. nastala škoda v znesku 2.485.738,00 EUR, za kolikor je bilo stečajni masi H. d.o.o. pridobljene premoženjske koristi, kar je velika premoženjska škoda oz. velika premoženjska korist;“

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po 2. in 1. odstavku 234.a člena KZ, kot je to opisano v točki I/1 izreka sodbe;

- iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 3. in 5. odstavku 257. člena KZ-1 v točki I/2 iz izreka sodbe izpusti očitek v točki I/2a do podpičja (t.j. glede protipravne premoženjske koristi pridobljene družbi M. d.o.o.) in izpusti očitek v točki I/2d (glede izplačila nagrade kot stečajnemu upravitelju), in sicer, da je:

„družbi H. d.d. - v stečaju prizadejal škodo, družbi M. d.o.o. pa pridobil protipravno premoženjsko korist s tem, da je dne 4.11.2006 in 22.11.2006 kršil dolžnost iz 6. tč. 80. čl. ZPPSL, da mora poskrbeti za izterjavo terjatev stečajnega dolžnika tako, da je podal upniškemu odboru predlog, naj da soglasje k prodaji priznane terjatve za ceno 8 mio SIT družbi M. d.o.o., ki je bila priznana v postopku prisilne poravnave opr. št. St 2 Okrožnega sodišča v Kopru do družbe T. d.o.o. v znesku 16.225.887,43 SIT (t.j. 67.709,43 EUR), terjatev pa je bila zavarovana s hipoteko na nepremičninah T. d.o.o. parc. št. 1459/5 in 1570/11 k.o. K., pri tem pa lažnivo prikazoval, da so nepremičnine na prvem mestu obremenjene s hipoteko banke, ki je po glavnici višja od vrednosti nepremičnine, zaradi česar H. d.d. ob prodaji le-te ne bo poplačana, čeprav je vedel, da je vrednost teh nepremičnin nekajkrat višja od zavarovane terjatve in je na prvem mestu vknjižena zastavna pravica H. 1 d.o.o. v tolarski protivrednosti le 200.299.400,00 SIT (t.j. 835.834,59 EUR), s čimer je upniški odbor in stečajni senat zavedel, da sta mu verjela in dala soglasje oz. je bila dne 6.12.2006 izdana odredba za prodajo terjatve po ceni 8 mio SIT (t.j. 33.383,41 EUR) in, ker je bila terjatev dne 20.12.2006 za omenjeno ceno tudi prodana, M. d.o.o. pa v nadaljevanju v celoti poplačan, je družbi M. d.o.o. na škodo H. d.o.o. - v stečaju pridobil za najmanj 8.225.887,43 SIT (t.j. 34.326,02 EUR) protipravne premoženjske koristi;“

in da je :

“v obdobju od decembra 2006 do konca stečajnega postopka t.j. do dne 10.8.2010 stečajnemu senatu zamolčal, da je z odkupi terjatev stečajnih upnikov kot opisano pod tč. I/2b ter tč. II sodbe, postal upnik stečajnega dolžnika, da ga ta že takoj konec decembra 2006 ob nastopu prepovednega oz. izločitvenega razloga, navedenega v nadaljevanju ni razrešil z namenom, da bi si z opravljanjem funkcije stečajnega upravitelja pridobil tudi pravico do nagrade v zadevi, pač pa mu je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. St 3 z dne 15.5.2009 v K. določena nagrada za vodenje stečajnega postopka tudi zaradi zaslug pri povečanju stečajne mase, povišana za skupno 15 % na podlagi 1., 3. in 4. odst. 3. čl. in 5. čl. odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem v skupnem znesku 119.317,75 EUR, ki je bila tudi izplačana, kar vse je protipravna premoženjska korist“;

- ga pod točko I/2 spozna za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 3. in 5. odstavku 257. člena KZ-1,

- mu za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja pod točko I/2 izreka sodbe, na podlagi 5. odstavka 257. člena KZ-1 določi kazen 3 leta in 6 mesecev zapora in na podlagi 2. odstavka 45. člena in 47. člena KZ-1 določi stranska denarna kazen v višini 600 dnevnih zneskov, to je 20.115,00 Eur, ter nato ob upoštevanju določenih kazni zapora in denarne kazni za kaznivo dejanje pranja denarja pod točko III/1 in 2 izreka, na podlagi 2. in 4. točke 2. odstavka 53. člena KZ-1 izrečeta enotna kazen 6 let zapora ter enotna denarna kazen 1350 dnevnih zneskov, to je 45.258,74 Eur,

- v odločitvi o odvzemu premoženjske koristi tako, da se obtoženemu B.G. odvzame premoženjska korist v skupni višini 2.132.883,77 EUR,

B)

-glede obtoženih Ba.G. in V.P. tako, da se ju iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da sta:

„B.G., Ba.G. v imenu G. d.o.o. in V.P. v imenu S. d.o.o., skupaj s P.K. v imenu O. d.o.o. in K. in B. d.n.o., S.S., ki se je dogovorila v imenu družbe B. in v imenu družbe L. ter R.T. v imenu F. d.o.o., s premoženjem, za katerega so vedeli oz. bi Ba.G. in V.P. morala in mogla vedeti, da je pridobljeno s kaznivim dejanjem, pri čemer je bil B.G. njegov storilec, kot opisano pod točko I/1 in I/2b in c sodbe, P.K. in S.S. kot pomočnici pri kaznivem dejanju I/2b in c kot opisano pod točko II ter Ba.G. in V.P. pa z dejanji kot opisano pod točko II sodbe sta po predhodnem dogovoru sodelovala pri prenašanju zneskov „posojil“ v verigi računov družb kot opisano pod točko II/1 do 6 sodbe, čeprav G. d.o.o. in S. d.o.o. prejetih zneskov domnevnih posojil za svojo dejavnost nista potrebovala in sta jih prenakazovala na dogovorjen račun po navodilu B.G. in s tem prikrili stečajnega upravitelja B.G. kot novega upnika stečajnega postopka družbe H. d.o.o. - v stečaju, vračila teh „posojil „ pa bodo povrnjena z izkupičkom iz tako odkupljenih terjatev iz stečajne mase in torej s tem kot udeleženci pri njegovi storitvi razpolagali tako, da so s pranjem na način, ki tudi po 1. in 2. točki I. odstavka 2. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma (ZPPDFT) pomeni pranje denarja prikrili njegov nezakoniti izvor s tem, da so v L. in K.: po predhodnem medsebojnem dogovoru, da bodo s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženje sprejeli in z njim razpolagali pri svoji gospodarski dejavnosti na način, ki pomeni prikrivanje prave narave njegovega gibanja in razpolaganja: 1. v času od začetka leta 2007 do 6.7.2010 B.G. in P.K. v imenu O. d.o.o. najprej prenesla terjatve, ki so bile pridobljene s kaznivim dejanjem pod tč. I/2 b in c v zv. s tč. II/6 a-v sodbe družbam B., L. in F.1 d.o.o., zaradi česar je na tej podlagi B.G. kot stečajni upravitelj H. d.o.o. - v stečaju iz unovčene stečajne mase, tem družbam nakazoval iz razdelitve stečajne mase zneske, kjer so jih S.S. v imenu B., družba L. ter R.T. v imenu F.1 d.o.o. skladno z dogovorom sprejeli in sicer: – dne 18.6.2007 znesek 15.785,97 EUR družbi B. v A., – v obdobju v več manjših zneskih dne 1.10.2007 na dva bančna računa skupno znesek 175.423,53 EUR družbi B. v A., – dne 22.1.2008 znesek 31.581,40 EUR družbi B. v A., po prejemu kupnine za nepremičnine iz kaznivega dejanja pod tč. I/1 pa tudi denar, ki je bil pridobljen s tam opisanim kaznivim dejanjem in sicer: – dne 14.5.2008 skupno 8 nakazil v skupni vrednosti 1.855.280,18 EUR na dva bančna računa družbi B. v A. – dne 23.12.2008 znesek 252.961,56 EUR družbi L. v A. – dne 6.7.2010 dve nakazili v skupni vrednosti 62.228,24 EUR družbi F.1 d.o.o. 2. delno poplačilo kupljenih terjatev iz tč. I/2b in c v zv. z II/6 a-v družbam v A. pa bosta O. d.o.o. in B.G. skladno z dogovorom prejela v več manjših, razdrobljenih zneskih od družbe B. po obratnem vrstnem redu nakazil preko bančnih računov družb, kot to izhaja iz tč. II/1-6 kot „plačilo računov“ oz. „vračilo posojila“, F.1 d.o.o. pa bo denar za to nakazal na enak način G. kot „vračilo gotovine“, zaradi česar so s premoženjem iz tč. III/1, 1-6. alineja razpolagali skladno z dogovorom in sicer: a) P.K. prejeti denar naveden pod tč. III/1, 1-4 alineje te sodbe na računu B. v A. uporabila tako, da ga je posredovala iz prejetih sredstev v obdobju od 12.10.2007 do 6.3.2008 kot „plačilo računov“ v več manjših zneskih in v skupnem znesku 320.014,18 EUR na račun družbe O. d.o.o., s preostankom denarja pa v dogovoru z B.G. razpolagala tako, da ga je porabila za prenakazila v zvezi s poslovanjem družbe, b) P.K. je zneske od B. pod prejšnjo točko sprejela na bančnem računu O. d.o.o. in jih nato kot „vračilo KK“, „vračilo posojila“ s štirimi nakazili v obdobju od 18.10.2007 do 6.3.2008 v L. v skupnem znesku 317.037,31 EUR prenakazala na bančni račun K. in B. d.n.o., od tam dalje pa še v znesku 16.350,00 EUR na bančni račun S.S., s štirimi nakazili v skupni višini 300.692,64 EUR pa na bančni račun družbe S. d.o.o., c) kjer jih je V.P. v imenu te družbe sprejel in jih v obdobju od 19.10.2007 do 20.3.2008 v L. s petimi nakazili v skupnem znesku 299.625,44 EUR prenakazal kot „vračilo KK“, „vračilo posojila“ na bančni račun družbe G. d.o.o., d) kjer jih je Ba.G. sprejela in jih v imenu družbe v obdobju od 3.7.2007 do 20.3.2008 s petimi nakazili v skupnem znesku 300.375,90 EUR prenakazala kot „vračilo posojila“ na bančni račun B.G.; e) R.T. v imenu F. d.o.o. sprejel denar iz razdelitve stečajne mase družbe H. d.o.o. - v stečaju pod tč. III/1, 6. alineja te sodbe in ga s petimi nakazili v dneh 7.7., 8.7., 13.7. in 24.8.2010 v skupnem znesku 56.231,66 EUR prenakazal na osebni račun B.G. kot „vračilo gotovine“ in „plačila računov“, kjer si ga je ta prilastil, preostanek v znesku 5.996,58 EUR pa je F.1 d.o.o. porabila za plačila pri poslovanju družbe in je vedel, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem, ker do razdelitve iz omenjene stečajne mase F.1 d.o.o. ni bil upravičen, ker ni bil stečajni upnik, pa zneskov kljub temu ni vrnil; f) po že navedenem predhodnem dogovoru s S.S. je bil denar naveden pod tč. III/1, 5. alineja te sodbe sprejet na računu L.T., da ga je ta uporabil pri svoji gospodarski dejavnosti, za plačila pri poslovanju družbe, s čimer so oprali skupno za najmanj 2.386.079,11 EUR pridobljenega premoženja oz. denarja velike vrednosti iz kaznivega dejanja in na opisan način prikrili njegov izvor.“,

s čimer naj bi obtožena Ba.G. in obtoženi V.P. storila kaznivo dejanje pranja denarja po 1., 3. in 5. odstavku 245. člena KZ-1, kot je opisano v točki III/1 in 2 izreka sodbe;

C)

- glede obtoženega R.T. tako, da se mu izrečena zaporna kazen zniža na eno leto zapora.

V preostalem se pritožbe obtoženega B.G. in njegovih zagovornikov ter pritožbe obtoženega R.T. in njegovega zagovornika zavrnejo, v celoti pa zavrne pritožba višje državne tožilke ter v nespremenjenih a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, kolikor se nanašajo na obtožena Ba.G. in V.P., obremenjujejo proračun.

Čeprav se je moral sodnik pred predobravnavnim narokom seznaniti z vsebino spisa in dokazi, in si torej tudi na podlagi sprejetega priznanja krivde posameznega obtoženca o zadevi ustvaril mnenje, pa to ne pomeni, da mu ni treba dokazne ocene glede ostalih obtožencev, ki krivde ne priznajo, sprejeti v skladu s 355. členom ZKP, torej, da lahko sodbo opre zgolj na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in sicer potem, ko je vestno pretehtal vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje sprejel sklep o dokazanosti oziroma nedokazanosti dejstev, in to, kot je bilo že povedano, za vsakega obtoženca posebej. Zato dejstvo, da je sodnik sprejel priznanje krivde glede dveh obtoženk, samo po sebi ne more privesti do zaključka, da iz tega razloga sodnik ne more biti nepristranski glede ostalih obtožencev in da torej nadaljnji kontradiktorni postopek z izvedbo dokazov na glavni obravnavi ne more privesti do drugačnega spoznanja o krivdi obtožencev, ki krivde na predobravnavnem naroku niso priznali.

Glede opisa kaznivega dejanja in predpisane kazni med kaznivim dejanjem po 234.a členu KZ, ki je veljal do 30. oktobra 2008 in 228. členom KZ-1, ki je stopil v veljavo s 1. novembrom 2008, ni pomembnih razlik. Ker pa je mogoče to kaznivo dejanje storiti samo pri opravljanju gospodarske dejavnosti, je treba upoštevati tudi določbe splošnega dela Kazenskega zakonika (KZ), ki v petem odstavku 126. člena opredeljuje pojem gospodarske dejavnosti. Ta določa, da se za gospodarsko dejavnost po tem zakoniku štejejo „ proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje“, medtem ko kazenski zakonik (KZ-1), ki je stopil v veljavo 1. novembra 2008 v svojem pojasnjevalnem 99. členu pojma gospodarske dejavnosti ni posebej opredeljeval. Kot pravilno opozarja obramba, so bile pojasnjevalne določbe v zvezi s tem, kaj se šteje za gospodarsko dejavnost dodane šele z novelo KZ-1B, ki je stopila v veljavo 12. maja 2012. V vmesnem času je bilo pojem gospodarske dejavnosti treba razumeti v smislu tedaj veljavnih določb Zakona o gospodarskih družbah, ki pa je v določbi drugega odstavka 3. člena kot gospodarsko dejavnost opredeljeval pridobitno dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobitve dobička. Zato po presoji pritožbenega sodišča formalne sklenitve pogodbe o prodaji pravne osebe, ki jo je obtoženi B.G. kot stečajni upravitelj sklenil na podlagi odredbe sodišča, ni mogoče šteti kot opravljanje pridobitne dejavnosti na trgu zaradi pridobitve dobička. Strinjati se je zato treba s stališčem zagovornikov obtoženega, da je s tem sodišče prve stopnje v škodo obtoženca uporabilo strožji zakon, kar poleg kršitve materialnega zakona predstavlja tudi kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave).

Dejansko je bil obtoženi B.G. pri sklenitvi pogodbe o prodaji pravne osebe H. d.o.o. - v stečaju izpolnitveni pomočnik sodišča (stečajnega senata). Gre za ravnanje stečajnega upravitelja kot organa stečajnega postopka in ne kot organa upravljanja oziroma zakonitega zastopnika pravne osebe.

V stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj nima položaja zastopnika dolžnika, temveč položaj posebnega procesnega organa sodišča. Na posebnost položaja stečajnega upravitelja med drugim kaže tudi določba 72. člena ZPPSL, v kateri je stečajni upravitelj uvrščen med organe stečajnega postopka (poleg stečajnega senata in upniškega odbora). Pritožbeno sodišče zato glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec zlorabil svoj uradni položaj to je kot uradna oseba na podlagi določil ZPPSL, nima pomislekov.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da se vlogi stečajnega upravitelja in upnika v stečajnem postopku izključujeta, oziroma, da ne more biti stečajni upravitelj nekdo, ki je hkrati tudi upnik stečajnega dolžnika. Vendar pa pritožbeno sodišče ne deli stališča sodišča prve stopnje, da je zato prejeta nagrada za izvrševanje funkcije stečajnega upravitelja v celoti protipravna.

Kot je razvidno iz obsodilnega dela izreka izpodbijane sodbe, nobena od oseb, navedenih kot pomočniki pri storitvi kaznivega dejanja, ki se očita obtoženemu B.G., niso bile spoznane za krive s to sodbo. Glede na to, da sta S.S. in P.K., ki sta priznali krivdo na predobravnavnem naroku in bili že obsojeni za kaznivo dejanje pomoči h kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja, medtem ko je pod točko B sodbe sodišče prve stopnje oprostilo obtožena Ba.G. in V.P. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1, ker, kot je navedlo, ni podan njun naklep, da bi pomagala storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju. Navedeno pomeni, da je vključitev opisa v obsodilni del izreka sodbe na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, nepotrebna. Dovolj bi bilo, da bi s tem v zvezi navedlo razloge v obrazložitvi sodbe (kar je sicer storilo).

Pritrditi je treba navedbam zagovornikov, da s pravico do terjatev, ki naj bi jih odkupil iz stečaja H. d.o.o., ni obtoženi pridobil še nobene kazenskopravno relevantne premoženjskopravne koristi, ni pa se moč strinjati s pritožbo, da bi bila takšna premoženjska korist izkazana šele v primeru, če bi bilo dokazano, da je obtoženi prejel denar iz naslova vnovčenih terjatev, torej zatrjevanih 2.076.652,11 EUR, kolikor je znašala nominalna vrednost terjatev upnikov. V tem delu pritožba očitno meri na to, da bi moralo sodišče ugotavljati tudi, ali je denar, ki je šel na račune v A. prišel do obtoženca. Vendar je bil po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen očitek, da si je premoženjsko korist v navedenem znesku pridobil obtoženec, glede na v izreku sodbe opisan način storitve, izpolnjen že z izvedbo nakazil iz stečajne mase na račune omenjenih družb in torej ni potrebno, da bi se sodišče ukvarjalo z raziskovanjem nadaljnje poti tega denarja.

Obtoženi B.G. si je v sodbi očitano premoženjsko korist pridobil že s tem, ko je iz stečajne mase odrejal plačila zneskov terjatev, katerih kupec je bil sam. Odgovor na vprašanje kam vse oziroma na katere račune je obtoženi nakazal zneske iz stečajne mase do katerih je bil upravičen na podlagi odkupa terjatev ni bistven.. Nikakršnega dvoma namreč ni, da je obtoženi z odkupom terjatev pridobil pravico do poplačila iz stečajne mase, to pravico pa je tudi v celoti uresničil.