TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Pravica graditi mora biti izkazana tudi na poti, prek katere je obravnavani objekt povezan z javnim cestnim omrežjem, čeprav na tej poti niso predvidena nobena dela. Ne zadostuje namreč, da je dostop do javne poti ali ceste fizično mogoč, temveč mora biti ta dostop tudi legalen.

Določba 1. odstavka 56. člena ZGO-1 našteva listine oziroma odločbe, ki veljajo za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu (izpisek iz zemljiške knjige, notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis v zemljiško knjigo, sodna odločba ali druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi). Dokazila so v zakonu torej opredeljena določno in izčrpno, kar po presoji sodišča pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero od v zakonu naštetih dokazil. Takšna ureditev torej smiselno izključuje vsebinsko (izven oziroma onkraj v zakonu izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja.

Zgolj na podlagi zakonske fikcije obstoja uporabnega oziroma gradbenega dovoljenja po 1. odstavku 197. člena ZGO-1 ni mogoče sklepati o tem, da je obravnavani objekt kadar koli tudi v resnici izpolnjeval pogoje za izdajo kakšnega od teh dovoljenj, med katerimi je tudi legalen dostop do javne poti ali ceste. Dejstvo, da se za objekt šteje, da ima gradbeno dovoljenje po zakonu, torej samo po sebi še ne pomeni, da ima tak objekt tudi legalen dostop do javne ceste. Toliko manj je zato iz tega dejstva mogoče sklepati, da bi imel tak dostop do javne ceste objekt, ki je takemu objektu prizidan.