TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Ip 484/2021 z dne 15. 6. 2021 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 2874 Z 482/2017 z dne 1. 3. 2021 se v delu, v katerem je bila dovoljena izterjava denarne kazni v višini 50.000,00 EUR, razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.   Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo. 

Ni utemeljen očitek o kršitvi pravic do neodvisnega in nepristranskega sodišča oziroma ustavne zahteve po zakonitem sodniku iz 23. člena Ustave zaradi odredbe pritožbenega sodišča, naj se zadeva zaradi sodničinega vztrajanja pri njenih, po presoji pritožbenega sodišča zmotnih materialnopravnih stališčih v tretjem ponovljenem postopku obravnava pred drugim sodnikom sodišča prve stopnje. Materialnopravnih usmeritev hierarhično višjega sodišča v okviru pooblastil, ki mu jih daje procesni zakon, namreč ni mogoče šteti za nedovoljeno vplivanje na izid sodnega postopka. Odredba pritožbenega sodišča o "izločitvi" sodnice sodišča prve stopnje iz odločanja v konkretni zadevi v tretjem ponovljenem postopku zaradi njenega vztrajanja pri njenih, po presoji pritožbenega sodišča zmotnih materialnopravnih stališčih prav tako ni ustavno sporna, saj je v funkciji pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki jo strankam prav tako zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave. Z vidika uveljavljanih procesnih jamstev iz 23. člena Ustave je v takem primeru pomembno, da zadeva sodniku, ki mu je bila v skladu z vnaprej določenimi pravili dodeljena prvemu, ni odvzeta arbitrarno, brez tehtnih razlogov, da je zadeva tudi novemu sodniku dodeljena v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi pravili in da tudi ob upoštevanju drugih okoliščin primera ni mogoče šteti, da bi bil strankin dvom o neodvisnosti in nepristranskosti sodišča v konkretnem primeru objektivno utemeljen. Stališče, da sta s pravnomočno začasno odredbo izrečena prepoved pisanja o zasebnem družinskem življenju upnikov in sporno pritožničino ravnanje v svojem bistvu – upoštevaje pri tem namen izrečene prepovedi – primerljiva, zaradi česar je po presoji sodišč prišlo do kršitve prepovedi iz pravnomočne začasne odredbe, v obravnavani zadevi ni sporno z vidika pritožničine pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. V obravnavani zadevi (ko je bilo dolžniku s pravnomočno začasno odredbo vnaprej, torej še preden bi sploh objavil sporni članek, prepovedano izjavljanje o zasebnem družinskem življenju upnikov, kasneje izvršeno dolžnikovo ravnanje in pravnomočno prepovedano ravnanje pa z vidika teže posega v zasebnost upnikov nista enakovredni – ne le kvantitativno, pač pa predvsem kvalitativno) je sporno z vidika navedene ustavne pravice stališče, da je treba zato v začasni odredbi zagroženo denarno kazen avtomatično izterjati, ne da bi izvršilno sodišče sorazmernost njene višine pred izdajo sklepa o prisilni izterjavi ponovno preizkusilo, upoštevaje pri tem težo posega v pravico do zasebnosti upnikov v tem novem življenjskem primeru. V obravnavani zadevi namreč ni mogoče spregledati, da pritožnici pravnomočno prepovedano in z njene strani izvršeno ravnanje z vidika teže posega v zasebnost upnikov nista enakovredni. Zato bi moralo izvršilno sodišče to okoliščino upoštevati, preden je izreklo, da se zaradi ugotovljene kršitve pravnomočno izrečene prepovedi v njej zagrožena denarna kazen od pritožnice prisilno izterja. Resnost naložene, pa čeprav le civilnopravne sankcije je namreč eno od pomembnih meril presoje dopustnosti posega v pravico do svobode izražanja. Izvršilno sodišče mora zato v takem primeru paziti, da je prisilno izterjevana denarna kazen v razumnem sorazmerju s težo posega v pravico do zasebnosti upnikov v konkretnem življenjskem primeru.