TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Upnik je dolžan v 15 dneh od vročitve tega sklepa dolžniku povrniti stroške revizijskega postopka v višini 559,98 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

S pravnomočno odločitvijo o pobotni terjatvi odpade pomislek o resničnosti takšne terjatve. Ob izpolnitvi tudi preostalih splošnih pogojev zato ni mogoče odrekati učinka pobotne izjave dolžnika. Enako mora veljati tudi v povezavi s posebno ureditvijo pogojev pobotanja v primeru odstopa glavne terjatve. Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika terja, da zaradi cesije terjatve ne sme priti v slabši položaj kot v primeru, da bi dolgoval prvotnemu upniku. V primeru, ko dolžnik uveljavlja v pobot terjatve na podlagi drugega odstavka 315. člena Obligacijskega zakonika (OZ), se vprašanje obstoja teh terjatev lahko kaže le v okviru preizkusa dopustnosti pobotanja po 311. členu OZ. Relevanten je torej časovni okvir podane pobotne izjave dolžnika. S pravnomočno odločitvijo o obstoju terjatve odpade morebiten ugovor neresničnosti takšne terjatve. To pa pomeni, da je materialnopravno zmotno izhodišče revidenta, da bi bilo pobotanje dopustno le ob predpostavki, da je o obstoju pobotne terjatve pravnomočno odločeno pred seznanitvijo dolžnika z odstopom glavne terjatve. Zato za dopustnost pobotanja zadostuje, da je ta okoliščina, ki odpravlja negotovost obstoja pobotne terjatve, podana ob uveljavitvi pobotne izjave po 311. členu OZ. Iz samih revizijskih navedb pa izhaja, da je bila v obravnavanem primeru ob uveljavitvi pobotne izjave (14. 5. 2021) ta okoliščina podana. Revizijsko stališče, da bi moralo sodišče natančneje ugotavljati čas seznanitve dolžnika z odstopom (glavne) terjatve, se zato izkaže kot materialnopravno zmotno.