TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdi.

Pri terjatvi, s katero upnik zahteva, da dolžnik od prisojenega zneska obračuna in odvede zakonsko predpisane dajatve iz naslova davkov in prispevkov, gre za nenadomestno dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik. Stopnje davkov in prispevkov so jasno določene v kogentni zakonodaji, zato dolžnik ne more uspeti z navedbami, da davki in prispevki niso zneskovno opredeljeni.

Odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kamor sodi tudi pravica delavca do bruto plače (ta pa zajema tudi davke in prispevke), je v pristojnosti delovnih sodišč, za prisilno izvršitev odločb delovnih sodišč pa so pristojna izvršilna sodišča, ki so po načelu stroge formalne legalitete vezana na izvršilni naslov in ga morajo prisilno izvršiti tako, kot se glasi.

Izvršba za izterjavo nenadomestne nedenarne obveznosti se opravi po 226. členu ZIZ, torej z uporabo posredne prisile z izrekanjem denarnih kazni, s katerimi naj bi se dolžnika prisililo, da izpolni svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Drugih načinov izvršbe ZIZ za take terjatve ne predvideva, zato so neutemeljene navedbe, da je izrekanje denarne kazni le skrajni ukrep (ultima ratio), ki pride v poštev šele, če terjatve ni mogoče izterjati z drugimi sredstvi. Namen denarne kazni kljub poimenovanju tega instituta ni kaznovanje dolžnika, pač pa vplivanje na njegovo voljo, da bo upošteval obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, kar pomeni, da je denarna kazen kot izvršilno sredstvo namenjena zagotovitvi spoštovanja sodne odločbe in učinkoviti uresničitvi upnikove pravice do sodnega varstva.