TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Institut identičnega dejanskega stanja je treba ločiti od vprašanja identitete spora. Pri prvem sta predmet primerjave življenjska dogodka iz kazenskega in iz kasnejšega pravdnega postopka, pri drugem pa življenjska dogodka iz pravde in iz neke druge še odprte ali že pravnomočno končane pravde. Namen prvega je pravnopolitičen: varuje naj se zaupanje v odločitev kazenskega sodišča tako, da se pravdnemu sodišču onemogoči, da bi po pravnomočnosti obsodilne kazenske sodbe v sicer dovoljeni pravdi ugotovilo, da kaznivega dejanja ni bilo ali da je njegova kvalifikacija drugačna, drugi pomeni procesno oviro (litispendenco ali res iudicata), zaradi katere se druga pravda sploh ne more začeti. Identiteta spora je, za razliko od identičnega dejanskega stanja, podana tudi tedaj, ko je v neki prejšnji pravdi odločeno o tožbenem zahtevku identične vsebine (pri čemer pravnomočnost zajema tudi historični dogodek, ki utemeljuje zahtevek oziroma sodbo), pa sta zahtevka tako nekompatibilna, da utemeljenost enega izključuje utemeljenost drugega (objektivni vidik identitete). Prav tako na identiteto spora ne vpliva različen procesni položaj strank v obeh pravdah: z vidika subjektivnega elementa identitete spora sta dve pravdi identični tudi tedaj, ko v obeh sodelujeta isti stranki, čeprav v obratnih procesnih položajih (ko je tožnik iz ene pravde v drugi pravdi tožen in obratno).