TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 4980/2011 z dne 9. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 4980/2011 z dne 22. 9. 2014 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 4980/2011 z dne 23. 12. 2013 se zavrneta.

Nepristranskost sodnika O pritožnikovi krivdi je odločala sodnica, ki je predhodno že odločila o krivdi dveh soobdolženih. Vendar sodba na podlagi priznanja krivde soobdolženih ni bila obrazložena in ni vsebovala presoje pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je ista sodnica odločila v kasnejši sodbi, izdani zoper pritožnika v izločenem postopku. Poleg tega je Ustavno sodišče kot pomembno objektivno okoliščino upoštevalo tudi časovni okvir, kdaj sta soobdolženca kaznivo dejanja priznala. Do njunega priznanja je namreč prišlo šele v zaključni fazi kazenskega postopka. Epistemološka vrednost priznanja je namreč lahko odvisna od tega, kdaj je bilo tako priznanje dano. V čim kasnejši fazi dokaznega postopka je tako priznanje dano, tem manjša je praviloma njegova teža v sodnikovem spoznavnem procesu. Zato je bila teža priznanja soobdolžencev bistveno manjša, kot bi bila, če bi do priznanja prišlo že v prvi, zgodnejši fazi kazenskega postopka (npr. na predobravnavnem naroku). Pritožnik se je do trenutka, ko sta soobtožena kaznivo dejanje priznala, branil z molkom. Po priznanju krivde soobtoženih in po izločitvi postopka zoper pritožnika so bili izvedeni še trije naroki za glavno obravnavo, na katerih se niso več izvajali novi dokazi. To pomeni, da je bil dokazni postopek v času, ko sta se soobtožena odločila, da priznata krivdo, že skoraj izveden oziroma zaključen. V takem primeru je bila zato teža njunega priznanja za sodnikov spoznavni proces temu stadiju dokaznega postopka ustrezno manjša, kot bi bila, če bi do priznanja prišlo že v zgodnejši fazi kazenskega postopka. Zato ni mogoče trditi, da je imela sodnica, ki je po sprejemu priznanja krivde soobtoženih, v izločenem postopku zoper pritožnika izdala sodbo, (zgolj) zaradi priznanja soobtoženih že vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja. Čeravno je bila sodba na podlagi priznanja krivde soobtoženih izrečena na podlagi sodničinega prepričanja o njuni krivdi in je v njej omenjena tudi vloga pritožnika, v njej ni stališč sodišča o pritožnikovi krivdi niti se sodišče v izpodbijanih sodbah ni sklicevalo na priznanje krivde soobtoženih. S takim upravljanjem kazenskega postopka sodišče ni ustvarilo videza, da ima predsednica senata vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja. Pritožniku njegova pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave zato ni bila kršena.   Obrazloženost sodne odredbe za pridobitev podatkov o bančni transakciji Ustavnemu sodišču se ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali je ureditev iz prvega odstavka 156. člena Zakona o kazenskem postopku skladna z vidika 22. člena Ustave. Sodna odredba, s katero je preiskovalni sodnik od banke zahteval, naj mu sporoči osebne podatke v zvezi s pritožnikom, in sicer podatke o bančni transakciji – pologu gotovine, ki jo je opravil pritožnik –, je bila obrazložena. Vsebovala je jasne razloge, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev. Zato je odredba po oceni Ustavnega sodišča omogočila preverjanje, ki ga zahteva tretji odstavek 38. člena Ustave.   Uporaba prometnih podatkov Ukrep pridobitve prometnih podatkov je bil odrejen ob sumu storitve hudega kaznivega dejanja. Bil je časovno omejen. Sodišče ga je odredilo z utemeljitvijo razlogov, ki so imeli podlago v objektivnih merilih za dostop do podatkov na podlagi namere izvrševanja kaznivega dejanja, ki se je v času izdaje teh odredb že spremljalo z drugimi PPU. Med drugim je šlo tudi za ukrep, ki prav najglobje posega v pravico do komunikacijske zasebnosti s prisluškovanjem in snemanjem komuniciranja v celoti. Odrejen je bil na podlagi prvega odstavka 149.b člena Zakona o kazenskem postopku. Ukrep, na katerega izsledke je sodišče oprlo sodbo, je tudi zajemal podatke iz hranjenih prometnih podatkov za zelo kratek čas pred izdajo vnaprejšnje sodne odredbe sodišča, s katero je bil odrejen. V takih okoliščinah niti hramba teh podatkov, ki se glede kategorij hranjenih podatkov, uporabljenih navedenih komunikacijskih sredstev, vpletenih oseb in trajanja hrambe omeji le na to, kar je bilo nujno potrebno za kazenski postopek, niti ukrep njihove pridobitve, kot je opredeljen v prvem odstavku 149.b člena Zakona o kazenskem postopku, ne nasprotujeta ustavnim zahtevam o sorazmernosti posega v komunikacijsko zasebnost iz prvega odstavka 37. člena Ustave.   Pravica do obrambe – zaslišanje obremenilnih prič Sodišče je zavrnilo predlog pritožnika, da se v izločenem postopku, ki je tekel zoper njega, kot priči zaslišita soobdolženca, ki sta predhodno priznala krivdo. Bistven argument, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, je v tem, da se pravnomočna sodba izključno ali v odločilni meri ne opira na zagovor ene od teh prič, poleg tega pa se tudi drugi izvedeni dokazi niso presojali z vidika, ali potrjujejo zagovor te priče. Tako stališče sodišča ne krši pravice pritožnika do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave.