TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2066/2018-11 z dne 12. 5. 2020 spremeni tako, da se glasi:

1. Tožbi se ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42153-10465/2015-12 z dne 12. 6. 2017, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

2. Tožena stranka mora v ponovnem postopku upoštevati, da je 16. člen ZDPN-2 lahko podlaga za vračilo davka od dobička iz kapitala.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.685,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zaradi bistvenih podobnosti samih pravnih poslov pri prodaji nepremičnine in poslovnega deleža v gospodarski družbi ter v bistvenem enakega režima njune obdavčitve z dohodnino so tudi pri odpadli pravni podlagi prenosa poslovnega deleža uporabljiva pravila vračanja plačanega davka iz 16. člena ZDPN-2, ki se nanaša na nepremičnine.

Prvi del določbe 16. člena ZDPN-2 je treba razlagati tako, da je strankino razdrtje pogodbe, ki je podlaga za prenos nepremičnine in s tem za nastanek davčne obveznosti, z davčnega vidika upoštevno, dokler promet z nepremičnino v smislu prenosa lastninske pravice (razpolagalni posel) še ni opravljen. Pogoj torej je, da novi pridobitelj še ni postal lastnik nepremičnine oziroma da je to v času razdrtja davčni zavezanec (prodajalec), kar pomeni, da z njegovega vidika zavezanca za plačilo davka ohranjeno stanje pred odsvojitvijo nepremičnine.

Revident v postopku ni trdil, tega pa ne navaja niti v reviziji, da je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža razveljavljena s sodno odločbo, prav tako ne, da pred (nesodno) razveljavitvijo pogodbe z ex tunc učinki ni bil opravljen prenos njegovega poslovnega deleža na novega pridobitelja (nenazadnje iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je bil ta sprememba vpisana v sodni register).

Čeprav torej vračilo plačanega davka revidentu na podlagi prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 ni mogoče, pa to samo po sebi ne izključuje vračila ob analogni uporabi naslednjega odstavka istega člena, ki ga omenja revizija in ki ureja vračilo plačanega davka v primeru nemožnosti izpolnitve ali le delne izpolnitve pogodbe o prenosu nepremičnine. Toženka zaradi načelne odklonitve vračila dohodnine – ker ta možnost ni predvidena v ZDavP-2 ali ZDoh-2 – te pravne podlage ni uporabila in je izrecno (obrazloženo) tudi ni zavrnila, prav tako ne sodišče z navrženim stališčem o neprimernosti uporabe določb ZDPN-2. Navedeno je imelo za posledico, da v dosedanjem postopku dejanske okoliščine zatrjevane razveljavitve pogodbe z ex tunc učinki sploh niso bile ugotovljene.