TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 15.335,40 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti).

Po presoji revizijskega sodišča ZNVP predstavlja okvir, v katerem se je morala toženka gibati pri prodaji delnic, pri čemer pa je pri konkretnem ravnanju mogoče presojati, ali gre za ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma ali pa gre morda celo za zlorabo pravice.

Zavarovanje z zastavno pravico pomeni pravico in ne dolžnosti zastavnega upnika, da se v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo obveznosti poplača iz vrednosti zastavljene stvari. Tudi ločitvena pravica v postopkih insolventnosti je pravica in ne dolžnost ločitvenega upnika. Po potrditvi prisilne poravnave mora dolžnik zapadle obveznosti ločitvenim upnikom plačevati iz vseh svojih sredstev in ne le iz vrednosti stvari, dane v zavarovanje.

Pri ocenjevanju upnikove dolžne skrbnosti se kot najustreznejši trenutek prodaje tako ne šteje nujno tisti trenutek, v katerem je bila - gledano za nazaj - cena delnic najvišja, temveč tisti trenutek, v katerem bi jih prodal dober gospodarstvenik (oziroma v konkretnem primeru, ko je šlo za toženkino profesionalno dejavnost, dober strokovnjak), v enakih okoliščinah in z enakimi informacijami.

Upnik mora tudi v primeru zunajsodne prodaje zastavljenega premoženja ravnati skrbno in upoštevati interese dolžnika. Vendar pa iz odločbe Ustavnega sodišča, po oceni revizijskega sodišča, ni mogoče izpeljati zaključka, da je v primeru, ko drugih kupcev ni in se upnik sam odloči za nakup, zastavljeno premoženje dolžan kupiti po ceni, ki je višja od tržne.