TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa se ugodi v celoti in se sodba sodišča prve stopnje

- v točki II izreka (in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnjeni del zahtevka za plačilo nematerialne škode), spremeni tako, da se prisojena odškodnina za nematerialno škodo zviša za 500,00 EUR in je tožena stranka dolžna poleg v točki I izreka prisojenega zneska za nematerialno škodo v višini 4.755,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 4. 2010 dalje do plačila, plačati še 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 4. 2010 dalje do plačila;

- v točki I izreka (glede prisojenega zneska za materialno škodo v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2010 dalje do plačila), točki II izreka (glede zavrnjenega zahtevka za materialno škodo v višini 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2010 dalje do plačila) in točki III izreka (glede stroškov postopka) razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tudi sklenjen krog indicev, torej posrednih dokazov, ima načeloma enako dokazno moč kot neposredni dokazi, ki jih ponuja tožnik, in jih je zato sodišče pri svoji dokazni oceni dolžno upoštevati in se do njih opredeliti.

Z zaključkom, da bi dejavniki, ki so ostali v mnenju izvedenca spregledani, enakovredno prispevali tako k zvišanju kot znižanju prihodkov in zato na izvedenčeve ugotovitve ne bi vplivali, je sodišče prevzelo vlogo izvedenca in kršilo 243. člen ZPP. Ker bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, je s tem storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.