TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

„Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožnici nerazdelno plačati znesek 12.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2009 dalje do plačila.

Prva tožena stranka je dolžna tožnici plačati znesek 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2009.

Zavrne se, kar tožnica zahteva več, to je, da ji prva in druga tožena stranka solidarno plačata 6.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2009 dalje do plačila, druga tožena stranka pa še znesek 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2009 dalje do plačila.

Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožnici nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 1.999,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tla, ki so bila spolzka zaradi tega, ker se je iz posod, ki so jih prenašali delavci polivala tekoča hrana, predstavljajo nevarno stvar, je materialnopravno napačen. V tovrstnih primerih se ugotavlja krivdna odgovornost povzročitelja škode.

Posode, v kateri so delavci prenašali hrano (menažke) niso bile vodotesne. Vsak je imel možnost, da počisti za seboj, vendar pa se je včasih zgodilo, da je kaj ostalo na tleh. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka dela ni organizirala tako, da bi bila delavcem zagotovljena potrebna varnost na delovnem mestu v smislu določbe 8. člena ZVZD.