TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Četrti odstavek 206. člena ZPP, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, določa, da lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja.

Sodišče prve stopnje je glede pogojev po četrtem odstavku 206. člena ZPP navedlo, da ni podalo posebnega predloga Vrhovnemu sodišču RS (za izdajo svetovalnega mnenja), ker bo stališče Vrhovnega sodišča RS v zvezi z dopuščenimi revizijskimi vprašanji (ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe BS ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice ter ali je materialnopravno pravilna pravnomočna odločitev o vprašanju neizpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti) mogoče uporabiti v smislu četrtega odstavka 206. člena ZPP tudi v obravnavani zadevi. Tudi v tej se namreč tožnica sklicuje na nezakonitost in neustavnost odločbe Banke Slovenije kot na predhodno vprašanje in na kršitev pojasnilne dolžnosti. Ugotovilo je še, da sodne prakse Vrhovnega sodišča RS glede tega, ali mora sodišče presojati zakonitost odločbe BS kot predhodno vprašanje, ni, medtem ko razlogov glede sodne prakse višjih sodišč ni navedlo.

Toženka se v zvezi s pogojem, ki se nanaša na sodno prakso višjih sodišč, sklicuje na več odločb Višjega sodišča v Ljubljani in utemeljeno navaja, da iz njih izhaja, da presoja zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih in zadržanje zakona, ki ureja uveljavljanje zahtevkov zoper Banko Slovenije, nista razlog za prekinitev postopka zoper toženko, vendar je v Višje sodišče v Ljubljani v nekaterih zadevah odločilo tudi drugače. Tudi ne drži, da je sodna praksa v zvezi z odgovornostjo poslovnih bank enotna, saj se sodna praksa o tem šele oblikuje, Vrhovno sodišče RS pa o tem vprašanju še ni zavzelo stališča. Vendar pa je določba četrtega odstavka 206. člena ZPP povsem jasna. Razlog za prekinitev postopka po tej določbi ni podan oziroma pogoj ni izpolnjen, saj sodišče prve stopnje izdaje svetovalnega mnenja Vrhovnemu sodišču RS ni predlagalo, navedeno določbo pa je razlagalo preširoko. Toženka zato prekinitvi postopka na tej podlagi utemeljeno nasprotuje in utemeljeno opozarja na pravico do sojenja v razumnem roku.