TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

- v opisu kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 pod točko II, izpustijo ponarejeni računi, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 pod točko III. sodbe,

- v odločbi o kazenski sankciji, kazen za kaznivo dejanje pod točko III zniža na 8 (osem) mesecev zapora, enotna kazen pa na 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora,

v ostalem pa se pritožbi ter v celoti pritožba višjega državnega tožilca kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeno stališče, da sta kaznivi dejanji ponarejanja listin in ponareditve poslovnih listin inkludirani, oziroma konzumirani v kaznivo dejanje davčne zatajitve in da gre torej za navidezni stek, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljivo. Po logiki stvari je ponarejanje računov in sestava lažnih poslovnih knjig res predhodno dejanje davčni zatajitvi in je zato tudi motivirano z istim namenom, izogniti se plačilu davščin oziroma pridobiti si premoženjsko korist, vendar pa gre na drugi strani za povsem samostojni kaznivi dejanji, in tako stališče je v sodni praksi že bilo sprejeto (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS Ips 50014/2010 z dne 18.10.2012).