TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožbi se ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 764/2024-8 z dne 29. 4. 2024 v I. točki izreka spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe Ministrstva za pravosodje št. 705- 491/2012-2030-13 z dne 25. 3. 2024 in se toženi stranki naloži, da iz splošnega seznama upraviteljev pod zaporedno številko pridobitve dovoljenja tožeče stranke št. 63 vpis pri rubriki " obdobje začasne ustavitve imenovanja" od 7. 11. 2023 do preklica, izbriše.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.

Tožnica je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovana za upraviteljico v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moraal biti po vrstnem redu imenovana, imenovani drugi upravitelji, izkazala težko popravljivo škodo.

Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.